Dojenčka v maternici se pogovarjata:
- A verjameš v življenje po rojstvu?
- Seveda. Zagotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva sedaj tukaj zato,da
se pripraviva na življenje po rojstvu.
- To je neumnost. Ni življenja po rojstvu. Le kako bi takšno življenje
izgledalo?
- Ne vem točno, toda prepričan sem, da bo bolj svetlo in lahko bova hodila
in jedla z lastnimi usti.
- To je popolna bedarija! Veš, da je nemogoče teči. In da bi jedla z
lastnimi usti? To je noro! Za to vendar imava popkovino. Povem ti: po
rojstvu ni življenja.
- Popkovina je prekratka. Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, nekaj
precej drugačnega kot to, na kar sva navajena.
- Toda nihče se še ni vrnil od tam. življenje se z rojstvom konča. Poleg
tega pa, življenje ni nič drugega kot obstoj v ozkem, temačnem okolju.
- No, ne vem natančno, kako izgleda življenje po rojstvu, toda v vsakem
primeru bova srečala najino mamo. Ona bo potem skrbela za naju.
- Mama! Ti verjameš v mamo? In kje naj bi, po tvoje, bila?
- Vsepovsod okoli naju, seveda. Zahvaljujoč njej sva živa. Brez nje sploh
ne bi obstajala.
- Ne verjamem! Mame nisem nikoli videl, zato je jasno, da ne obstaja!
- Mogoče res, toda včasih, ko sva popolnoma tiho, jo lahko slišiva, kako
poje in boža najin svet. Veš, prepričan sem, da se življenje z rojstvom
pravzaprav šele začne.
ne sanjaj življenja...živi svoje sanje...
A ni lepo?
je pa zlo lepo napisan
