Mama je stopila v sobo najstniške hčerke in na postelji zagledala
zalepljeno pisemsko ovojnico. Spreletele so jo zle slutnje, s
tresočimi rokami je odprla pismo in ga začela brati. Pisalo je:
"Draga mami!
Zelo mi je žal, ker ti moram na tak način sporočiti, da sem s
svojim novim fantom ušla od doma. Pri njem sem našla pravo ljubezen,
s svojimi tatooji in piercingi je tako sladek in ima zares super
motor.
Ampak to še ni vse, mami, končno sem namreč zanosila in Ngwaba pravi,
da se bomo v njegovi prikolici sredi gozda imeli zares krasno.
Z menoj hoče imeti še veliko veliko otrok, nekaj belih, nekaj črnih in
tudi jaz se jih že zelo veselim.
In ker sem ugotovila, da mi marihuana pravzaprav zelo dobro dene,
jo bova posadila tudi za prijatelje, da ne bomo tako trpeli, kadar nam
bo zmanjkalo koksa in heroina.
Sicer pa upam, da bodo znanstveniki kmalu iznašli zdravilo proti
Aidsu,da bi šlo Ngwabi bolje, saj si to zares zasluži.
Triinšestdeset let navsezadnje ni starost, v kateri bi morali ljudje
že pripravljati na smrt.
Ampak tudi če se zgodi najhujše, draga mami, te ne rabi nič skrbeti,
saj bom drugo leto stara že štirinajst let in znam sama paziti nase.
Upam, da te bom kmalu lahko prišla obiskat, da boš spoznala svoje
vnuke.
Tvoja ljubeča te hčerka.
P.S.
Aja, mami v resnici sem pri sosedih. Hotela sem ti le povedati,
da so na svetu tudi hujše stvari od slabega spričevala, ki leži na
nočni omarici.
Poljubček, tvoja hčerkica!".