O čem razmišljate? - 2. del

O tem, kakšne čevlje bom jutri obula na šiht, ker sem danes skoraj znorela, ker sem imela gladiatorke čisto brez pete in me sedaj tako bolijo meča, da joj

O tem, kako sem danes lačna in da ne smem v kuhinjo, ker bom izpraznila hladilnik.

Zakaj bi bila vesela, če pa služba ni taka, kot bi si jo želela? Meni je tudi kdaj kdo rekel, naj bom srečna, da sploh imam službo (jaz pa sem v njej umirala, postajala vedno bolj depresivna in izgubljala voljo do življenja). In ko sem "vse skupaj nekam poslala", je bil to res najboljši feeling

Razmišljam o tem, kako me je šele zdaj (pri dvajsetih) zadelo, v kakšnem svetu pravzaprav živimo ... Dva dni nazaj sem se zaradi neke novice, ki me je povsem šokirala, čisto sesula ... Cel dan sem bila v solzah, pa noben ni čisto dobro razumel, zakaj me je tako prizadelo, Vsi so bili tako apatični.
Nevem, izgleda da sem res živela v zablodi, tako naivno od mene, ker sem mislila, da na tem svetu, v tej naši "ljubi" Sloveniji, še nekaj šteje poštenost, pravičnost, trud in znanje, pa očitno res ni več tako. Na vodilnih mestih najbolj "uglednih" inštitucij, kjer sedijo najbolj izobraženi ljudje, ki bi morali pravzaprav biti vsem za vzgled, moralni, preudarni in pravični, so samooklicani "intelektualci", ki so v resnici bebavi kreteni. In njihov edini način za samodokazovanje in potenciranje lastnega ega je, da se znašajo nad ostale, ki so po njihovem seveda ne samo manj vredni, temveč povsem nesposobni, nevredni česarkoli dobrega in si zaslužijo edino to, da nekdo udriha po njih in jih zaničuje. In potem se ti intelektualci, slovenska smetana, lahko prosto delajo norca iz nas in nam zbijajo moralo in uničujejo življenje na vse možne načine, ker oni to pač lahko. Oni si to pač lahko privoščijo, oni so "bog i batina", nihče jim nič ne more, vedno imajo prav in tako kot oni rečejo, tako se bo zgodilo. Mi pa bomo pač pokleknili pred njimi, sklonili glave, pokimali in požrli vse krivice, ker oni pač lahko, mi pa nič ne moremo. In pravila so tu samo še zaradi lepšega, saj se vendarle ve, kdo je v resnici glavni.,
Res, krasen svet nam je tole.
Meni gre prav na bruhanje.

Se opravičujem za dolg post, nakladanje in bluzenje, ampak nekam sem morala izliti vso svoje razočaranje in žalost, doma me še zdaleč ne razumejo in ne poslušajo, najbrž je njim vse to jasno že od nekdaj in si res zaslužim samo posmehljive poglede, češ, zakaj se sploh razburjam, saj tako pač je, tako pač bo, nič ne moremo. Zdaj bom res nehala verjeti, da je na tem svetu še kaj vrednega in se bom vdala. Tako kot vsi drugi pred mano.

Jeremish, verjemi mi, tudi pri nas na firmi ni nič bolje (tisti, ki so na dobrih položajih, so vsi med saboj povezani - sorodniki, dobri sošolci in prijatelji, pa če so sposobni ali ne). Povrh pa je tudi tako določeno, da tisti, ki smo samski in brez otrok, ne moremo iti na dopust v poletnem času, češ da imajo tisti, ki imajo družino, prednost. Da je še mera polna, jih tudi nadomeščam. Ja, tako je v tej mali Sloveniji.  Uf, tudi zaradi tega me čedalje bolj vleče v Down Under.

Razmišljam, kako naj načrtujem za naslednji teden v službi, da bo šlo hitreje.

Jeremish, žal mi je da se tako počutiš, ampak ... welcome to the real world in odraslost, ko se začneš zavedati, kako stvari funkcionirajo.
Edini razlog, da bi želela biti še kdaj otrok, je ta, da ne bi vedela, kakšen je v resnici ta svet.

Jerimish, nisi edina, tudi meni se je letos "posvetilo" kako je v resnici

Razmišljam o tem, kdaj bo konec tega temnega obdobja za našo družino, ker zdaj pa je res že preveč..

O temu da imam še 7 izpitov za naredit. 

o tem, kaj bi počela čez vikend.