Stvar je prišla že tako daleč, da moram svoje stvari skrivati, če žeim kaj imeti in kdaj obleči. Težava bi bila manjša, če bi oblačila vsaj oprala, potem ko jih ponosi, vendar se pri svojih letih še vedno ne razume na tehnologijo v smislu, da bi prižgala pralni stroj in imava te stvari čez samo midve z mamo.
Nosi vse moji stvari - od plaščev, čevljev (četudi so jih dve številki premajhni, ampak ona jih pač mora imeti, ker so moji in ker so novi), še bolj pa me moti, ker nosi tudi moje spodnje perilo, čeprav imam večjo košarico. Meni bo en dan odneslo glavo od pritiska, ki mi piha iz ušes.
Kaj naj storim, da se bo to nehalo?
Zaenkrat še ne morem od doma, ker nimam dovolj prihodkov, da bi lahko vzdrževala avto, imela denar za sproti in hkrati plačevala najemnino, tako da ta možnost odpade. Že večkrat sem ji sama kaj kupila s svojega proračuna - balerinke, superge, pulije, puloverje, ker sem mislila, da bo potem moje stvari pustila pri miru - ampak ne, jih ne. Vedno mi reče v zagovor:" Ja, ti imaš več stvari, jaz nimam nič za oblečt!" Kar sploh ni res, saj ji oblačila kupujeta tako oče kot mama, kadar le lahko, jaz pa za to, da ne hodim okoli strgana in naga skrbim popolnoma sama odkar delam preko študentskega servisa, torej že kar lepo število let. Prav tako me moti, da "taboljš" majčke, ki jih imam za na faks ali za na lepše, nosi doma, ko se valja po postelji in na moje prošnje, naj tega ne počne, vendo odrezavao odgovori in zaloputne z vrati.
Popolnoma sem obupana in jezna. Kaj sploh lahko še storim?
