Nekoč ljubimca, danes starša.

Nekoč ljubimca, prijatelja, svobodna, mlada, trapasta, igriva, danes pa zamorjena starša, tečneža, dolgočasneža, utrujena, zmahana... Kaj se je zgodilo?

Kako vi doživljate ta prehod? Vse te spremembe?
Meni je prav grozno. Verjamem, da tudi njemu. Vidim. Pa saj se pogovoriva in ko se, je svet spet lepši. A dejstvo ostaja, da naju 'nevemkdoinkaj' vedno znova potiska v kot, v (s)lepo? ulico, v brezno brez dna. In potem traja in traja, da se izkoplješ spet ven, da spet prideš do tistega 'pogovora', zaradi katerega ti je topleje pri srcu. A toplina ne traja. Mine. Izgine. Se skrije. Jo utišajo kriki vsakdanjika.
Kričim.

Moj dragi si najverjetneje misli: Pa kaj za vraga, mi je bilo tega treba? Bil sem 'free', počel, kar sem hotel, potem je prišla, ne le ena, 'žoga' in poglej me sedaj. Stalno jo nasrkam.
...pa tako je bilo lepo 'brezskrbno žvižgati in pisati po snegu', odkod! se je 'kaktus' vzel? Pa saj je lep, pa 'žoga' tudi pa tako naprej, ampak...
Kriči.

Kričiva. A naju slišite?

St, podobno težavo sva imela midva prvo leto po hčerkinem rojstvu. Pa je bila mala priden dojenček, le jaz sem imela neko težavno obdobje
Kako sva težavo rešila?
Našla sva skupne hobije: veliko hodiva v hribe, tečeva, greva tudi na kakšen koncert, smučat... Včasih (če se da) vzameva tamalo s seboj, včasih jo pustiva pri starih starših.
V bistvu si morata vzeti čas zase, ker drugače bo samo še slabše. Otroci bodo odrasli in odšli, ostala bosta le vidva in od vajinega odnosa bo/je odvisno, kako bosta funkcionirala.
Poskusita najti kaj, kar vaju oba veseli, ali pa spomnita, kaj vaju je včasih zabavalo, privlačilo (ko še nista bila starša)...
Upam, da imata koga, ki mu lahko zaupata otroke, ker potem imata že en problem manj.

Nope. En problem več. Saj to je to. When U R alone.

Ne vem, kaj na ti rečem 
Mogoče bi vama pri varstvu na pomoč priskočila kakšna družinska prijateljica, prijatelj, če ne drugače pa varuška.
Nič ti ne zavidam nastale situacije

tega se jaz tudi bojim, da bi prišlo...zato si med drugim tudi nekako ne zelim otrok...
menim pa, da je tudi pomembno kako si sam organiziras svoj cas...moj fant ni niti pol tolko 'utrgan' in 'za sceno' kot sem jaz...lahko stagniram z njim in se pocutim zamorjeno, tecno... lahko najdem skupne pozitivne stvari (nastetih je bilo ze vec, sigurno je nekaj v cem se ujameta, zato pa sta skupaj) in sem z njim dobro v dolocenih trenutkih, spet v drugih (samo tvoj del zivljenja) pa delas kar ti je usec... jaz imam en cel kup svojih hobijev v katerih uzivam, sport, svoje prijateljice s katerimi se dobivam, kaksno recem, kej popijem, gremo zurat, same! tako da bi po vsem tem težko rekla da se počutim zamorjeno zaradi 'nekoga'... sploh pa, ce je to ta oseba katero imas rad, jo ljubis... to sam sebi ne smeš dovolit... pravilo je vedno isto, ko si sam srecen, je sreca okoli tebe...

Različno se odzovemo na materinstvo pa tudi otroci so lahko eni bolj drugi manj naporni. Poanta vsega je po mojem še vedno v tem, da s partnerjem zgradita res trden odnos in se povežeta maksimalno (najsibo s pogovorom, z različnimi hobiji itd) pa tudi sama skrb za otroka je tista, ki vaju konec koncev lahko bolj poveže, saj so pogosto preizkušnje test naših odnosov. Če prestaneta tečnobo, utrujenost-beri izčrpanost, žalost, depresijo, jezo in vse kar pride zraven se bosta (po mojem) še bolj povezala in vedela bosta, da sta zaveznika. Otrok veliko zahteva in dostikrat nam ne povejo, da bo tako težko.
Pri meni je pomagalo, da sva se zmenila (ker tudi nisva imela možnosti varstva oz. zelo redko) da npr. četrtek je moj "prosti" dan in počnem kar mi paše, sreda pa recimo njegov. Tako sva si oba spočila tudi eden od drguega  in od otrok in je bil svet potem lažji. Ko je otrok star kakšni dve leti  in recimo, da že prespi noč (ni pa seveda nujno), pa si lahko tudi kak vikend rezervirata samo zase (na pomoč pridejo starši, varuška). Gotovo pa je, da vsak večer, niti vsak teden nisi več prost in s tem se je potrebno sprijaznit, postati starš pomeni zamenjati svoj ego za alter ali drugače povedano svoj egoizem za altruizem S tem nočem reči, da se je potrebno dajati v nič ali na sebe popolnoma pozabiti. Na vsako stvar lahko gledamo z dveh strani in če vzamemo tistio pozitivno, pomeni biti starš premik k boljšemu človeku. 

Ja, ja, to je pač (kruta) reala..Otrok JE preizkušnja...in velikokrat slišim od žensk, da si pred porodom predstavljajo življenje z malim bitjecem popolnoma nerealno...
O ja, je težko..opazujem mlade starše okoli sebe, v našem kolektivu...punce, ki so pred porodom bile polne življenja, polne nasmeha, se po vrnitvi s porodniške popolnoma spremenijo. Kuća - posao, nasmeh izgine in se samo še kislo držijo, čez dece pa jamrajo, da so kar naenkrat full odsotni z doma... Pa vsi naveličani vsega so...

Je težko, a je po mojem mnenju vredno potruditi se za odnose. Preizkušnje pridejo, otroci so posebni "sprožilec" raznoraznih konfliktov, ki so v resnici še stara prtljaga staršev.
Charlie, zelo mi je hudo ko berem tvoj post, in držim pesti, da se stvari obrnejo na bolje
Nekaj se zagotovo samo od sebe, npr. ko je otrok star dve leti, je lažje vsaj z vidika fizičnega napora. Takrat več spi, je bolj samostojen, sam hodi, ni ga potrebno več nositi. Z vzgojnega se pa izziv šele začne. Odnos med partnerjema pa se po mojem ne bo sam od sebe izboljšal, ampak bo potrebno obema konkretno pljuniti v roke. Pomembni so skupni trenutki (ko sta sama, če imata možnost nujno izkoristit babice,dedke,tete,strice če jim zaupate seveda in če se otrok dobro počuti pri njih) in pogovor.
V trenutkih stiske je zagotovo razveza tisto na kar najprej pomisliš, ampak je po mojem mnenju beg. Ker ko bo prišel novi partner, bo za zaljubljenostjo zopet prišla realnost. Rano je potrebno zdravit ne pa čez zalepit flajštra po domače rečeno. Ne gre pa to iz danes na jutri.
Nama z možem je pomagalo, da sva se na začetku vključila kar v skupino staršev, kjer smo si izmenjavali tegobe in se zraven še fajn nasmejali, ker je bilo res super vzdušje. Poleg tega sva videla, da nisva sama v godlji in da se ne kregava samo midva. Ko je prihajal drugi otrok, me je bilo neznansko strah kaj bo, kako bodo stvari potekale, koliko bom utrujena, pa sem bila presenečena nad tem, da sem bila dejansko manj  Rutino glede nege in logistike sva že obvladala, samo vzdušje pa je tudi postalo veliko boljše kot prej ko sem se ukvarjala samo z enim + študij. Sedaj po tretjem je pa spet štala

Meni je pa tako lepo z otročkom  , nimam nobenega razloga za jamranje, do sedaj je vse idealno.