Objavljeno: 22. nov 2006 10:47
"NAPAD PSOV VEDNO ZNOVA PODOžIVLJAM!"
"Kdo mi jamči, da ne bova s svojim psom še kdaj žrtvi podivjanih psov?" se sprašuje Slavka Postogna, ki sta jo prejšnji teden sredi mesta napadla pitbula
"So bile to le moreče sanje? žal ne!" pravi Slavka Postogna, Mariborčanka, ki sta jo podivjana pitbula napadla in hudo poškodovala v parku na Trgu Borisa Kidriča v Mariboru, prav tako tudi njenega kužka. O dogodku smo obširno poročali, vse pa kaže, da zgodbe še zlepa ne bo konec.
Od pasjih ugrizov poškodovani roki Slavke Postogna.
"Tudi v torek, 14. novembra, sem se kot običajno odpravila z Bodijem, svojim še ne leto starim tibetanskim terierjem, na sprehod. Seveda niti pomislila nisem, da bova doživela nekaj tako hudega, kar se bo kot mora zasidralo v najini zavesti in naju za vedno zaznamovalo. Za razliko od suhoparnih medijskih sporočil o dogodku, ki kaj hitro utonejo v pozabo, človek strah, ki ga je doživel, kar naprej podoživlja. Kot strela z jasnega sta naju namreč napadla dva pobesnela psa. Eden je skočil na Bodija od zadaj in ga začel gristi, potem ga je drugi podrl na tla in ga pričel še sam gristi z druge strani. Moj pes je od strahu in bolečin cvilil in jokal, se napadalcema umikal in upiral, kolikor se je le mogel. Nazadnje mi je nekako le uspelo, da sem ga napadalcema iztrgala iz čeljusti in ga, da bi ga zaščitila, dvignila v naročje. Toda psa sta neusmiljeno napadla tudi mene. Grizla sta me po obeh rokah in mi skakala visoko pred oči, vsa okrvavljena okoli gobcev. K sreči sem imela oblečeno impregnirano jakno, ki me je vsaj malo zaščitila, toda po rokah sta me tako neusmiljeno grizla, da sem močno krvavela in pričela izgubljati moč. Komaj sem še stala na nogah. Groza me je pomisliti, kaj bi se bilo zgodilo z nama s psom, če bi me bila napadalca zrušila na tla. Končala sem v bolnišnici, kjer so potrebovali polni dve uri, da so mi očistili in zašili vse rane po rokah in s "s pištolo nastreljali" žice v prst. Tega sta mi namreč psa skoraj povsem odgriznila in povzročila zapleten zlom kosti. V bolnišnici sem morala ostati do nedelje, 19. novembra. Bodi pa, ki je bil prepeljan v veterinarsko bolnišnico, je utrpel več ugrizov po vratu, trebuhu, zadnji tački, gobčku in ima preklano uho. Skrb zanj so med mojo odsotnostjo prevzeli sorodniki," je pripovedovala Slavka Postogna in poudarila še nadvse poučno plat grozljive zgodbe.
"Hvala pogumnima neznancema"
"Nekaj deset metrov od tega dogajanja so stali ljudje. Vpila sem in jih rotila, naj mi vendar pomagajo, toda nihče si ni upal v bližino pobesnelih psov. Neka ženska se mi je sicer približala in mi svetovala, naj se umaknem v najbližji hodnik, a kaj, ko sem bila že tako brez moči, da če bi naredila še kakšen korak v nakazani smeri, bi se bila zagotovo zrušila in bolje, da ne razmišljam, kako bi bila podivjanca dokončala svoj masaker.
Vsa okrvavljena sem ves čas klicala na pomoč in končno sta od nekod pritekla dva mlajša moška in začela udrihati z lesenima palicama po napadalcih. Psa sta se nekoliko zmedla in končno mi je le uspelo, da sem se z Bodijem umaknila v bližnji hodnik.
Tema moškima, ki ju sicer ne poznam, pa bi ju rada, in njunemu pogumu se moram zahvaliti, da se napad ni končal še bolj tragično, kot se je. Pobesnela pasja divjaka sta malo pozneje, samo nekoliko naprej, nato napadla še eno gospo in njenega psa Bena."
Še vedno zelo pretresena gospa Postogna se seveda sprašuje o posledicah grozljivega dogodka:
"Sama skrbim v svojem gospodinjstvu za vse. Poškodovana sem tako, da ne morem opravljati nobenih gospodinjskih del, ne morem sama kuhati, se hraniti, skrbeti za osebno higieno, se oblačiti itd. Odvisna sem od drugih in tako bo še najmanj štiri tedne, če seveda ne bo kakšnih zapletov. Nikoli nisem jemala tablet za spanje, od tega napada naprej pa ne morem brez njih. Prst, ki sta mi ga psa skoraj odgriznila, bo najbrž ostal trajno negibljiv. In moj Bodi? Prej razigran, zabaven in vesel kužek je postal zamorjen in do kraja prestrašen psiček z zakrpanim kožuščkom."
Neprijetna vprašanja za odgovorne
Ogorčena Slavka Postogna ima kopico neprijetnih vprašanj za odgovorne: "Gospe in gospode, ki so nas dolžni varovati oziroma nas bi morali, za kar so tudi plačani, sprašujem, na koga naj se obrnem, da si bom povrnila svoj notranji mir in se znebila strahu pred podivjanimi cestnimi psi. Bojim se namreč, da bom tudi v prihodnje še napadena, ko bom šla iz hiše. Kdo mi jamči, da ne bova s svojim psom še kdaj žrtvi podivjanih psov? Očitno nihče, saj je bilo že več podobnih napadov psov in država ni storila nič, da se to ne bi ponavljalo. Ta moč države se vidi tudi v mojem primeru, ko pristojni očitno niso našli niti toliko moči, da bi bili pobesnela psa izolirali oziroma spravili v karanteno. Pričakujem in zahtevam takšne ukrepe, da ta psa (in drugi) nikoli več ne bosta ogrožala ljudi in drugih živali."
Postognova poudarja: "Varnost ne more biti odvisna od tega, ali bo lastnik psov plačal oskrbnino za izolirane pse ali ne. Seveda ljudje tudi nismo zaščiteni pred takšnimi pasjimi uličnimi divjaki z leporečjem, ki smo ga zasledili v časopisju, kot na primer, "... da bodo pse zasegli, da bodo napravili zapisnik ...", da so o dogodku "... obvestili okrožnega javnega tožilca in je ta odredil zaseg obeh psov ...", da bo "... zoper lastnika psa podana kazenska ovadba ...". Psa sta vendar še vedno na prostosti oziroma pri lastniku, ki očitno doslej ni dovolj skrbel, da se ne bi brez nadzora klatila po mestnih ulicah! Kdo mi jamči, da se to ne bo ponovilo?
Ovadbe in zapisniki niso zaščita!
Izjava policije v časopisu ("V dogovoru z lastnikom psov in vsemi pristojnimi službami pa so bili zagotovljeni ukrepi za zaščito okolice oziroma ljudi pred temi psi. Do sedaj smo v okviru možnosti izvedli vse potrebne in mogoče ukrepe") me seveda ni prepričala. Tudi "... psa sta po odredbi policije zadržana na domu imetnika ..." zveni, kot da sta doslej imela dovoljenje za nebrzdano klatenje po Mariboru."
Postognova sprašuje: "Kje ste bili in kako ste vse povedano, spoštovani odgovorni, uresničevali doslej? Psa namreč, kot sem prebrala v časopisu, nista prvič divjala po mariborskih ulicah. Končno pa še to: če kdo, ne glede na veroizpoved, barvo kože ali narodnostno oziroma etnično pripadnost, ne more gmotno vzdrževati svojih psov, vključno s plačevanjem morebitne karantene in tudi sicer iz kakršnihkoli razlogov ne more ali morda celo noče prevzemati denarne in siceršnje odgovornosti za povzročeno škodo svojih psov, mu jih je treba nemudoma odvzeti. Toliko prej, če gre za nevarne, napadalne in podivjane pse. To naj ima prednost pred poznejšimi "ovadbami in zapisniki". S tem ljudje pač niso zaščiteni!"
"Če kdo, ne glede na veroizpoved, barvo kože ali narodnostno oziroma etnično pripadnost, ne more gmotno vzdrževati svojih psov, vključno s plačevanjem morebitne karantene, in tudi sicer iz kakršnih koli razlogov ne more ali morda celo noče prevzemati denarne in siceršnje odgovornosti za povzročeno škodo svojih psov, mu jih je treba nemudoma odvzeti. Toliko prej, če gre za nevarne, napadalne in podivjane pse!" meni žrtev podivjanih pitbulov Slavka Postogna.
ZLATKA RASHID
Vir: Večer, Datum: Sreda, 22. November 2006
http://www.vecer.si
"Kdo mi jamči, da ne bova s svojim psom še kdaj žrtvi podivjanih psov?" se sprašuje Slavka Postogna, ki sta jo prejšnji teden sredi mesta napadla pitbula
"So bile to le moreče sanje? žal ne!" pravi Slavka Postogna, Mariborčanka, ki sta jo podivjana pitbula napadla in hudo poškodovala v parku na Trgu Borisa Kidriča v Mariboru, prav tako tudi njenega kužka. O dogodku smo obširno poročali, vse pa kaže, da zgodbe še zlepa ne bo konec.
Od pasjih ugrizov poškodovani roki Slavke Postogna.
"Tudi v torek, 14. novembra, sem se kot običajno odpravila z Bodijem, svojim še ne leto starim tibetanskim terierjem, na sprehod. Seveda niti pomislila nisem, da bova doživela nekaj tako hudega, kar se bo kot mora zasidralo v najini zavesti in naju za vedno zaznamovalo. Za razliko od suhoparnih medijskih sporočil o dogodku, ki kaj hitro utonejo v pozabo, človek strah, ki ga je doživel, kar naprej podoživlja. Kot strela z jasnega sta naju namreč napadla dva pobesnela psa. Eden je skočil na Bodija od zadaj in ga začel gristi, potem ga je drugi podrl na tla in ga pričel še sam gristi z druge strani. Moj pes je od strahu in bolečin cvilil in jokal, se napadalcema umikal in upiral, kolikor se je le mogel. Nazadnje mi je nekako le uspelo, da sem ga napadalcema iztrgala iz čeljusti in ga, da bi ga zaščitila, dvignila v naročje. Toda psa sta neusmiljeno napadla tudi mene. Grizla sta me po obeh rokah in mi skakala visoko pred oči, vsa okrvavljena okoli gobcev. K sreči sem imela oblečeno impregnirano jakno, ki me je vsaj malo zaščitila, toda po rokah sta me tako neusmiljeno grizla, da sem močno krvavela in pričela izgubljati moč. Komaj sem še stala na nogah. Groza me je pomisliti, kaj bi se bilo zgodilo z nama s psom, če bi me bila napadalca zrušila na tla. Končala sem v bolnišnici, kjer so potrebovali polni dve uri, da so mi očistili in zašili vse rane po rokah in s "s pištolo nastreljali" žice v prst. Tega sta mi namreč psa skoraj povsem odgriznila in povzročila zapleten zlom kosti. V bolnišnici sem morala ostati do nedelje, 19. novembra. Bodi pa, ki je bil prepeljan v veterinarsko bolnišnico, je utrpel več ugrizov po vratu, trebuhu, zadnji tački, gobčku in ima preklano uho. Skrb zanj so med mojo odsotnostjo prevzeli sorodniki," je pripovedovala Slavka Postogna in poudarila še nadvse poučno plat grozljive zgodbe.
"Hvala pogumnima neznancema"
"Nekaj deset metrov od tega dogajanja so stali ljudje. Vpila sem in jih rotila, naj mi vendar pomagajo, toda nihče si ni upal v bližino pobesnelih psov. Neka ženska se mi je sicer približala in mi svetovala, naj se umaknem v najbližji hodnik, a kaj, ko sem bila že tako brez moči, da če bi naredila še kakšen korak v nakazani smeri, bi se bila zagotovo zrušila in bolje, da ne razmišljam, kako bi bila podivjanca dokončala svoj masaker.
Vsa okrvavljena sem ves čas klicala na pomoč in končno sta od nekod pritekla dva mlajša moška in začela udrihati z lesenima palicama po napadalcih. Psa sta se nekoliko zmedla in končno mi je le uspelo, da sem se z Bodijem umaknila v bližnji hodnik.
Tema moškima, ki ju sicer ne poznam, pa bi ju rada, in njunemu pogumu se moram zahvaliti, da se napad ni končal še bolj tragično, kot se je. Pobesnela pasja divjaka sta malo pozneje, samo nekoliko naprej, nato napadla še eno gospo in njenega psa Bena."
Še vedno zelo pretresena gospa Postogna se seveda sprašuje o posledicah grozljivega dogodka:
"Sama skrbim v svojem gospodinjstvu za vse. Poškodovana sem tako, da ne morem opravljati nobenih gospodinjskih del, ne morem sama kuhati, se hraniti, skrbeti za osebno higieno, se oblačiti itd. Odvisna sem od drugih in tako bo še najmanj štiri tedne, če seveda ne bo kakšnih zapletov. Nikoli nisem jemala tablet za spanje, od tega napada naprej pa ne morem brez njih. Prst, ki sta mi ga psa skoraj odgriznila, bo najbrž ostal trajno negibljiv. In moj Bodi? Prej razigran, zabaven in vesel kužek je postal zamorjen in do kraja prestrašen psiček z zakrpanim kožuščkom."
Neprijetna vprašanja za odgovorne
Ogorčena Slavka Postogna ima kopico neprijetnih vprašanj za odgovorne: "Gospe in gospode, ki so nas dolžni varovati oziroma nas bi morali, za kar so tudi plačani, sprašujem, na koga naj se obrnem, da si bom povrnila svoj notranji mir in se znebila strahu pred podivjanimi cestnimi psi. Bojim se namreč, da bom tudi v prihodnje še napadena, ko bom šla iz hiše. Kdo mi jamči, da ne bova s svojim psom še kdaj žrtvi podivjanih psov? Očitno nihče, saj je bilo že več podobnih napadov psov in država ni storila nič, da se to ne bi ponavljalo. Ta moč države se vidi tudi v mojem primeru, ko pristojni očitno niso našli niti toliko moči, da bi bili pobesnela psa izolirali oziroma spravili v karanteno. Pričakujem in zahtevam takšne ukrepe, da ta psa (in drugi) nikoli več ne bosta ogrožala ljudi in drugih živali."
Postognova poudarja: "Varnost ne more biti odvisna od tega, ali bo lastnik psov plačal oskrbnino za izolirane pse ali ne. Seveda ljudje tudi nismo zaščiteni pred takšnimi pasjimi uličnimi divjaki z leporečjem, ki smo ga zasledili v časopisju, kot na primer, "... da bodo pse zasegli, da bodo napravili zapisnik ...", da so o dogodku "... obvestili okrožnega javnega tožilca in je ta odredil zaseg obeh psov ...", da bo "... zoper lastnika psa podana kazenska ovadba ...". Psa sta vendar še vedno na prostosti oziroma pri lastniku, ki očitno doslej ni dovolj skrbel, da se ne bi brez nadzora klatila po mestnih ulicah! Kdo mi jamči, da se to ne bo ponovilo?
Ovadbe in zapisniki niso zaščita!
Izjava policije v časopisu ("V dogovoru z lastnikom psov in vsemi pristojnimi službami pa so bili zagotovljeni ukrepi za zaščito okolice oziroma ljudi pred temi psi. Do sedaj smo v okviru možnosti izvedli vse potrebne in mogoče ukrepe") me seveda ni prepričala. Tudi "... psa sta po odredbi policije zadržana na domu imetnika ..." zveni, kot da sta doslej imela dovoljenje za nebrzdano klatenje po Mariboru."
Postognova sprašuje: "Kje ste bili in kako ste vse povedano, spoštovani odgovorni, uresničevali doslej? Psa namreč, kot sem prebrala v časopisu, nista prvič divjala po mariborskih ulicah. Končno pa še to: če kdo, ne glede na veroizpoved, barvo kože ali narodnostno oziroma etnično pripadnost, ne more gmotno vzdrževati svojih psov, vključno s plačevanjem morebitne karantene in tudi sicer iz kakršnihkoli razlogov ne more ali morda celo noče prevzemati denarne in siceršnje odgovornosti za povzročeno škodo svojih psov, mu jih je treba nemudoma odvzeti. Toliko prej, če gre za nevarne, napadalne in podivjane pse. To naj ima prednost pred poznejšimi "ovadbami in zapisniki". S tem ljudje pač niso zaščiteni!"
"Če kdo, ne glede na veroizpoved, barvo kože ali narodnostno oziroma etnično pripadnost, ne more gmotno vzdrževati svojih psov, vključno s plačevanjem morebitne karantene, in tudi sicer iz kakršnih koli razlogov ne more ali morda celo noče prevzemati denarne in siceršnje odgovornosti za povzročeno škodo svojih psov, mu jih je treba nemudoma odvzeti. Toliko prej, če gre za nevarne, napadalne in podivjane pse!" meni žrtev podivjanih pitbulov Slavka Postogna.
ZLATKA RASHID
Vir: Večer, Datum: Sreda, 22. November 2006
http://www.vecer.si
0
0
od dogic in
