Odločila sem se, da še sama delim svojo izkušnjo z vami.
Pred slabe pol leta sva s fantom končala 3 in pol letno zvezo. Imela sva se super, vmes seveda tudi kreganje, že misliš da ne bo šlo naprej...a sva se vedno nekako pobrala, pogovorila in je šlo. Zadnje leto zveze je bilo (vsaj meni) najlepše. Občutek varnosti, veš da imaš nekoga ki te ima rad, ga pokličeš tudi sredi noči če ga rabiš, je skratka tam zate in te daje na prvo mesto pred vse...
No potem pa se je v začetku poletja začelo marsikaj dogajati. Najini pogovori so postajali vedno bolj prijateljski (že prej sva si zaupala res vse), ampak nekaj je postalo drugače... Zdi se mi, da je nekako ugasnila tista iskrica, ki je na začetku razmerja, metuljčki ko osebo končno spet vidiš itd... Nisva se sicer kregala ali kaj podobnega, a se mi zdi, da sva oba nekako vedela da to ni več to...
Če povem po pravici (čeprav se mogoče sliši to zelo čudno) se mi zdi, da če bi ga spoznala 5 let kasneje, bi rekla da je to to

. Tako pa je za naju oba bila to prva resna zveza, vsak si je (bolj ali manj odkrito) želel poizkusiti nekaj novega. Zato sva naredila krajšno pavzo, da vidiva če ima zveza še sploh smisel in nato sva jo prekinila.
Še sedaj se včasih uprašam, če sva se odločila prav. Ker je eden iz med najbolj dobrih in prijaznih ljudi kar jih poznam, in sem imela z njim res občutek, da bi zame naredil praktično vse.
Zdaj sem v novi zvezi, tudi sama sem ubrala način: klin se s klinom zbija, in moram reči da mi je bilo zaradi tega veliko lažje... Sicer imam še sedaj včasih (še posebej ob pmsju

) kakšne momente ko se sprašujem ali je bilo prav ali ne... Toda s trenutnim fantom se imam super. Iskrice letijo po zraku, ko sva skupaj se ne morem odtrgat od njega, ko nisva skupaj pa mi močno manka

...
Tako da tudi jaz priporočam da si najdete nekoga, vsaj za flirt, dopisovanje, kakšno pijačo... Da pridobiš na samozavesti, vidiš da še koga zanimaš... Seveda sem se tudi jaz pošteno izjokala, se pogovarjala s prijateljicami. Še vedno me še kak dan malo vrže iz tira, ampak se mi vse bolj zdi da sem naredila prav...
Itak pa verjamem, da če si z nekom za skupaj, se bo že izšlo tako da bo prav
Kar sem hotela povedati je to, da včasih sploh ne pogrešamo osebe, ampak samo ''stanje'' ki smo ga s to osebo imeli. Meni trenutno na primer manjka tisti občutek varnosti in 'garancije', ki je bil po 3 letih mnogo močnejši, kot pa je sedaj po parih mesecih, ko je zveza še v nastajanju. Upam seveda da se bo izšlo, saj je novi fant super, drugače itak nebi bila z njim
