Prijava
Registracija Pozabljeno geslo

Forum

Motivacijske zgodbe

laury
Starost: 33Pridružen: 26. feb 2004Prispevkov: 1425Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 15. maj 2005 8:52
Povezava do prispevka

Dan pred Božičem sem hitela v blagovnico, da bi nakupila še zadnja darila. Ko sem zagledala množico ljudi, sem se sama pri sebi začela pritoževati:

0
Nazaj na vrh
Lumpa
Starost: 41Pridružen: 2. nov 2004Prispevkov: 7406Kraj: VrhnikaStatus:Offline
Objavljeno: 15. maj 2005 8:54
Povezava do prispevka
lepe zgodbice....še še še laury
Spet se mi je na bolš poslabšal.
0
Nazaj na vrh
laury
Starost: 33Pridružen: 26. feb 2004Prispevkov: 1425Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 15. maj 2005 9:26
Povezava do prispevka

Oče je prišel, utrujen in razdražljiv pozno domov iz svoje službe in že pri vhodu naletel na svojega pet letnega sina, ki ga je čakal pred vrati.

0
Nazaj na vrh
Angellina
Starost: 34Pridružen: 14. jan 2004Prispevkov: 6907Kraj: celjeStatus:Offline
Objavljeno: 23. maj 2005 13:20
Povezava do prispevka
Zgodba: Moj prijatelj je odprl predal, kateri je pripadal njegovi
ženi. Iz njega je vzel omot in rekel: >Tole ni kar tako, tole je nekaj
posebnega.<

Odvil je paket in odvrgel papir, nato pa se globoko zagledal v izbrano
svilo in čipke. >Ona je tole kupila takrat, ko sva bila prvič v New
Yorku pred približno osmimi ali devetimi leti. Nikoli ga ni uporabila.
Hranila je to za neko posebno priložnost. Prav.. Jaz mislim, da je
sedajle prava priložnost za to.<

Stopil je k postelji in položil perilo poleg druge garderobe, katero
bo imela  na pogrebu. Njegova žena je umrla.

Obrne se k meni in mi reče: >Ne hrani nikoli ničesar za neke posebne
priložnosti, vsak dan v tvojem življenju je poseben!<

Še vedno premišljujem o njegovih besedah... Spremenile so moje življenje.

Berem več, čistim manj.Sedim na terasi in uživam v razgledu, niti
plevel v vrtu me ne moti. Več časa preživim z družino in manj v
službi. Dojel sem, da je življenje v bistvu celota, izpolnjena z
užitki, ne pa tečaj o preživetju. Ničesar več ne hranim. Vsak dan
uporabljam svoje kristalne kozarce. Odvržem svoj novi suknjič, ko grem
v trgovino in si zaželim novega. Ne hranim svojega najboljšega parfuma
za posebne prilike, uporabim ga kadarkoli si ga zaželim. Fraze..nekega
dne in enkrat te dni. so skoraj izginile iz mojega besednjaka. Če je
nekaj vredno videti, poslušati ali narediti, tedaj jaz to pogledam,
poslušam in naredim TAKOJ sedaj. Nisem prepričan kaj bi žena mojega
prijatelja storila, če bi samo vedela, da je ne bo jutri tukaj, v kar
mi vsi verjamemo. Mislim da bi se več pogovarjala s svojo družino, s
svojimi najbližjimi prijatelji. Morda bi poklicala svoje stare
prijatelje in prosila za opravičilo za neke stare nesporazume in se z
njimi pomirila. Verjamem da bi šla jest v kitajsko restavracijo, to je
bila njena priljubljena hrana.

Pravzaprav so te drobne neizpolnjene stvari tisto, kar mi da misliti,
če bi vedel, da so mi ure štete.

Moti me, ker sem se nehal srečevati s svojimi dobrimi prijatelji, s
katerimi sem se nekoč želel pogovarjati. Moti me, ker ne napišem
pisma, katerega sem mislil poslati enkrat v teh dneh. Moti in žalosti
me, ker nisem rekel svojim staršem, bratom in otrokom bolj pogosto,
kako rad jih imam. Sedaj poskušam ne zamuditi, hranim ob strani tisto,
kar lahko obogati naše življenje s smehom in radostjo. In vsak dan si
rečem, da je danes poseben dan...vsak dan, vsaka ura, vsaka minuta..je
posebna.

Če dobiš to sporočilo pomeni, da te nekdo ima rad, so pa tudi osebe ,
ki jih imaš rad ti. Če si prezaposlen , da bi poslal tole naprej
drugim in rečeš sam sebi da boš to storil v teh dneh.. Pazi se! Enkrat
v teh dneh je tako daleč.včasih ne pride nikoli več.

Normalnost je relativna.
0
Nazaj na vrh
Lai Ming
Starost: -14Pridružen: 11. jan 2005Prispevkov: 13584Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 23. maj 2005 22:19
Povezava do prispevka
Nekega dne je učiteljica rekla svojim študentom, naj na dva lista
papirja

napišejo imena svojih sošolcev, tako da bo med imeni dovolj prostora.
Nato

jim je naročila, naj se spomnijo na najlepšo stvar, katero bi rekli o
vsakem

sošolcu in to zapišejo poleg imena. Preostanek ure je minil v
izpolnjevanju

naloge, ko so končali in odšli, so vsi oddali liste
učiteljici.



To soboto je učiteljica napisala imena vseh študentov,
vsakega na svoj list

in prepisala vse, kar so drugi napisali o tej
osebi.

V ponedeljek je vsakemu dala njegov oz. njen seznam. Kmalu se je cel
razred

smehljal. "A res?" je slišala šepetanje. "Nikoli si nisem mislil/a,
da

komurkoli sploh kaj pomenim." Ali "nisem vedel/a, da me imajo drugi
tako

radi." To so bili najpogostejši komentarji.



Nihče v razredu ni
nikoli več omenil teh listov. Ona ni vedela, če so se o

tem pogovarjali po
šoli ali s starši, vendar sploh ni bilo važno.

Naloga je dosegla svoj cilj.
Študentje so bili zadovoljni sami s seboj in z

ostalimi.

Ta skupina
študentov je napredovala.





Precej let kasneje je eden od študentov
umrl v Vietnamu in učiteljica se je

udeležila pogreba tega posebnega
študenta. Še nikoli ni videla službujočega

v vojaški krsti. Izgledal je tako
pripraven, tako odrastel. Cerkev je bila

napolnjena z njegovimi prijatelji.
Eden za drugim so vsi, ki ga imeli radi,

šli zadnjič mimo krste. Učiteljica
je bila zadnja, ki je blagoslovila krsto.



Ko je stala tam, ji je eden od
vojakov, ki je bil tam kot pogrebnik,

pristopil: "Ste bili vi Markova
učiteljica matematike?" "Ja," je odvrnila.

Potem je dejal: "Mark mi je veliko
govoril o vas."



Po pogrebu je večina Markovih bivših sošolcev šla skupaj
na pogrebščino. Tam

sta bila Markova mati in oče in očitno čakala, da bosta
govorila z

učiteljico. "Rada bi vam nekaj pokazala", je rekel oče in potegnil
denarnico

iz žepa. "Tole so našli pri Marku, ko je bil ubit. Misliva, da
boste

prepoznali tole."

Odprl je predalček in previdno potegnil ven dva
ponošena lista papirja, ki

sta bila očitno prelepljena in velikokrat
razgrnjena in ponovno

zložena.Učiteljica je vedela, ne da bi pogledala na
papirje, da so to tisti

listi, na katere je ona navedla vse dobre stvari, ki
jih je vsak od Markovih

sošolcev napisal o njem.

"Hvala, da ste to
naredili", je rekla Markova mati. "Kot vidite, je Mark to

shranil kot
zaklad."



Vsi Markovi bivši sošolci so se začeli zbirati. Charlie se je
smehljal,

rahlo v zadregi, in rekel: "Jaz imam še vedno ta seznam. Imam ga v
zgornjem

predalu moje mize." Chuckova žena je rekla: "Chuck me je prosil, da
ta

seznam dam v najin poročni album." "Jaz imam tudi svojega," je
rekla

Marilyn. "V mojem dnevniku je." Potem je Vicki, še ena sošolka, segla
v

svojo torbico, potegnila ven denarnico in pokazala svoj ponošen in
oguljen

seznam skupini.

 "To nosim ves čas s seboj", je rekla Vicki in
brez trepljaja nadaljevala:

"mislim, da smo si vsi shranili
liste."



Takrat se je učiteljica končno usedla in zajokala. Jokala je za
Marka in za

vse njegove prijatelje, ki ga ne bodo več
videli.







Usoda ljudi v družbi je tako negotova, da pozabimo, da se
bo življenje nekoč

končalo. Vsi pa vemo, da se nekoč bo. Zato prosim, povejte
ljudem, katere

imate radi in za katere vam ni vseeno, da so posebni in
pomembni. Povejte

jim, preden bo prepozno. In eden od načinov, kako to
storiti, je: pošljite

to sporočilo naprej. Če ga ne boste poslali, boste še
enkrat zamudili

čudovito priložnost, da naredite nekaj lepega in
prijetnega.



Če ste to prejeli, je to zato, ker nekomu ni vseeno za vas in
pomeni, da

je verjetno vsaj eden, komur nekaj pomenite. Če ste "preveč
zaposleni", da

bi si takoj zdajle vzeli nekaj minut in to sporočilo poslali
naprej, bi bilo

to PRVIČ, da ne naredite te majhne stvari, ki lahko spremeni
vaše

razmerje?Večim ljudem, ko boste to poslali, lažje boste dosegli tiste,
ki

vam nekaj pomenijo.



Pomnite: žanjete, kar sejete. Kar vlagate v
življenja drugih, se vam povrne.

Naj bo vaš dan tako blagoslovljen kot ste
posebni vi.
0
Nazaj na vrh
~astreia~
Starost: 34Pridružen: 7. maj 2005Prispevkov: 34Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 4. jun 2005 18:10
Povezava do prispevka

Sicer elektronska veriga...

RDEČI KLOBUK

 

V spomin na Erno Bombeck, ki je izgubila bitko z rakom, ti pošiljam angela, da pazi nate. Pošlji to pismo petim ženam, ki bi jih moral varovati. Če ne poznaš pet takšnih žena, bo tudi ena dovolj!

ČE BI LAHKO ŠE ENKRAT žIVELA

Erna Bombeck

(napisano, ko je odkrila, da umira za rakom)

 

1.      Legla bi v posteljo, ko sem bila bolna, namesto da sem se pretvarjala, da se bo svet prenehal vrteti, če ne bom prisotna.

 

2.      Prižgala bi rdečo svečo, narejeno iz vrtnice preden se stopi v omari.

 

3.      Manj bi govorila in več poslušala.

 

4.      Prijatelje bi povabila na večerjo, čeprav je preproga popackana in je kavč obledel.    

 

5.      Pojedla bi kokice v

0
Nazaj na vrh
ally
Starost: 43Pridružen: 9. sep 2004Prispevkov: 7298Kraj: KranjStatus:Offline
Objavljeno: 10. apr 2006 10:06
Povezava do prispevka
 

  ... malo dolgo, a se izplača prebrati do konca !!

 Kaj bi naredil? Izbereš nekaj! Ne išči zaključka te dileme; ne

obstaja!

 

Vseeno preberi. Moje vprašanje za vse vas je: Bi se odločili

enako?

 Na večerji, kjer so zbirali dobrodelna sredstva za šolo, ki je

 namenjena otrokom z učnimi težavami, je oče enega učenca imel govor, ki

 ga prisotni  ne bodo nikoli pozabili. Potem, ko je najprej zelo pohvalil

 šolo in  njeno predano osebje, je postavil vprašanje:

Ko nobeni zunanji vplivi ne zmotijo delovanja narave, je vse,

kar narava naredi, narejeno s popolnostjo. Vendar se moj sin, Shay, ne

 more učiti vsega, tako kot to lahko počnejo drugi otroci. Stvari ne more

razumeti tako, kot jih lahko razumejo drugi otroci. Kje je potem naravni

zakon v mojem sinu?

 Občinstvo je obnemelo ob vprašanju.

 Oče pa je nadaljeval: Verjamem, da ko otrok, kot je moj Shay,

 telesno in mentalno oviran pride na svet, se ponudi možnost spoznati

človekovo resnično naravo, in sicer v obliki, v kakršni potem ljudje

takšnega otroka obravnavajo. Nato je povedal slednjo zgodbo:

Shay in njegov oče sta se sprehajala mimo parka, za katerega je

Shay vedel, da tam eni otroci igrajo baseball. Shay je vprašal:

Misliš, da mi bodo dovolili igrati? Shayev oče je vedel, da večina teh

 fantov v svoji ekipi ne bo želela nekoga kot je Shay, vendar pa je oče tudi

razumel, da če bi njegovemu sinu dovolili igrati, bi mu to dalo potreben

občutek pripadnosti in samozavest ob tem, ko bi ga sprejeli, kljub

njegovim oviram.

Shayev oče je pristopil k enemu od fantov na igrišču in ga

vprašal, če bi Shay lahko igral, brez, da bi karkoli pričakoval. Fant se je

 ozrl naokoli in rekel, Izgubili smo že šest iger, igra pa je že v osmem

polčasu. Mislim, da je lahko v naši ekipi, in ga bomo skušali dati

 zabijati v devetem polčasu.

Shay se je odpravil proti klopi te ekipe, si oblekel njihovo

majico s širokim nasmehom, njegovemu očetu pa je ob toplem občutku šlo

rahlo na jok. Fantje so zaznali očetovo veselje ob tem, ko so medse

sprejeli njegovega sina. Na kocu osmega polčasa je Shayeva ekipa dobila

nekaj točk, vendar pa so še vedno zaostajali za tri točke. Na sredini

 devetega polčasa je Shay nadel rokavico in igral v desnem bloku. Čeprav ni v

njegovo smer prihajalo nič metov, je bil očitno navdušen že samo iz tega

razloga, da je lahko igral in bil na igrišču. Oče, ki je bil na tribuni, mu je

ves čas mahal, Shay pa se je pri tem ves čas široko smejal. Na koncu

devetega polčasa je Shayeva ekipa ponovno dobila točko. Sedaj, ko so

 imeli pregled nad dvema outoma in okrepljene baze, so pričakovali samo še

 potencialni zmagovalni tek, Shay pa je bil na vrsti za udarec s kijem.

 Ali so ob tej priložnosti pustili Shayu udarjati in zapraviti

njihovo možnost za zmago? Presenetljivo, Shayu so dali kij. Vsi so

 vedeli, da je udarec nemogoč, saj Shay ni vedel niti, kako se kij pravilno

 drži, še manj pa kako se udari.

Kljub temu je v trenutku, ko je Shay stopil na ploščo, metalec

 spoznal, da je nasprotna ekipa zaradi Shaya dala zmago na stran, se

 pomaknil nekaj korakov naprej, Shayu nalahno podal žogo, tako, da bi jo lahko

vsaj videl. Ob prvem metu je Shay nerodno zavihtel kij in zgrešil. Metalec

je spet stopil nekaj korakov bliže, da bi Shayu nalahno podal žogo. Ko

je ta priletela do njega, jo je počasi udaril nazaj proti metalcu.

Igra se ne bi končala, ampak metalec pa jo je pobral in bi jo lahko brez

 skrbi vrgel prvemu, ki je stal na bazi. Shay bi v tem primeru bil

 izključen, igra pa končana.

 Namesto tega je metalec vrgel žogo natanko nad glavo tistega na

prvi bazi, izven dosega vseh ostalih članov ekipe. Vsi na tribuni in obe

ekipi so pričeli kričati, Shay teci do prve baze! Teci do prve!

 Nikoli prej v njegovem življenju ni Shay tekel tako daleč, ampak do prve baze

 je prispel. Na široko je odprl oči in se začudil.

 Vsi so kričali, Teci do druge, teci do druge! Medtem ko je

lovil sapo, je Shay nerodno stekel proti drugi bazi. Pri tem pa je blestel

 in se vidno boril priti do tja. Do takrat, ko je Shay prispel do druge

 baze, je igralec na desnem krilu imel žogo. Ta je bil najnižji v njegovi

ekipi in je prav tako prvič imel priložnost biti junak v njegovi ekipi.

žogo  bi  lahko vrgel igralcu na drugi bazi, vendar je razumel namere

 tega, ki je metal, in je tudi on namenoma vrgel žogo visoko in daleč nad

 glavo igralca, ki je stal na tretji bazi. Shay je zmedeno stekel

 proti tretji bazi, medtem ko so tisti pred njim tekli okrog baz, da bi lahko

 zadeli homerun.

 Vsi so kričali, Shay, Shay, Shay, vse do konca!

 Shay je prispel do tretje baze, tisti, ki je stal nasproti

 njega pa je prihitel k njemu, ga obrnil proti tretji bazi in zakričal,

  Teci do tretje! Shay, teci do tretje! Ko je Shay prispel do tretje,

 so fantje obeh ekip in tisti, ki so stoje opazovali igro, kričali,

  Shay, teci domov! Shay je stekel domov , stopil na ploščo, ljudje pa so

 ga spodbujali kot junaka, ki osvoji grand slam . Tako je dobil

 igro za svojo ekipo.

 Na ta dan, je rekel oče, ob tem, ko so mu po licu tekle solze,

 so fantje obeh ekip pomagali ustvariti košček resnične ljubezni in

človeškosti. Shay ni doživel naslednjega poletja, umrl je tisto zimo. Nikoli

pa ni pozabil tistega trenutka, ko je bil junak in osrečil svojega

očeta. Ko je tisti dan prišel domov in zagledal mamo, pa je ta v solzah

 objela svojega junaka dneva!

 

ZDAJ PA MAJHNA OPOMBA K TEJ ZGODBI: Vsi pošiljamo na tisoče šal

in vicev preko e-mailov brez pomisleka, ko pa pride do pošiljanja

 sporočil o življenjskih izbirah in odločitvah, pa ljudje dvakrat

premislimo, če bi jih delili. Kruta, vulgarna in nespodobna sporočila se prosto

 premikajo po spletu, javna diskusija o spodobnosti pa je v naših šolah in na

delovnih mestih prepogosto zanemarjena.

 Če premišljuješ o posredovanju tega sporočila, obstaja možnost,

 da po vsej verjetnosti izbiraš določene ljudi v svojem Imeniku naslovov in

 izločuješ tiste, ki niso primerni za to, da bi prejeli tovrstno sporočilo.

Oseba, ki ti je poslala to sporočilo, verjame, da lahko vsi pripomoremo k

temu, da nekaj spremenimo. Sleherni dan imamo vsi na tisoče možnosti, da

pripomoremo k temu, da bi spoznali naravno zakonitost stvari .

Toliko navidezno nepomembnih stikov med ljudmi nas napeljuje k izbiri:

Ali bomo posredovali košček iskrice ljubezni in človeškosti ali pa

izpustimo to priložnost, da bi nekomu lahko polepšali dan in pustimo za sabo

hladnejši svet?
 
Nek moder mož je nekoč rekel, da je vsaka družba sojena po tem,
kak odnos ima do tistih, ki so najmanj srečni.
 
Sedaj imaš dve izbiri:

Izbriši

Posreduj naprej

Naj bo tvoj dan kot Shayev Dan, SONČEN danes, jutri ... zmeraj!

 

 

 

 

 

0
Nazaj na vrh
Pojdi na:
Motivacijske zgodbe
Stran 1 od 1
Pojdi na stran:
Kozmetometer
Zadnje ocene
Zadnji izdelki
  • Tanja 19. mar 2023 20:52
    RES slabo, meni izsušuje kožo
  • Tanja 21. feb 2023 18:20
    Izvrsten, najboljši
  • [*jag0da*] 19. feb 2023 12:25
    Svaljka se
  • [*jag0da*] 19. feb 2023 12:05
    Ne preprečuje vonjav
  • [*jag0da*] 19. feb 2023 11:57
    Ne neguje
Forum
Zadnje objave
Najbolj brano
Trenutno dogaja
Izpostavljamo
Profesorica je razkrila, da je uživanje mesa nujno za duševno zdravje, saj veganska hrana ne vsebuje ključnih hranil.