Objavljeno: 16. nov 2010 16:56
Pisala nam je bralka Barbara, ki ima težave z zlobnim in nasilnim tastom:
Ne vem, kako naj začnem. Sploh ne vem, če imam problem, ampak meni se zdi ogromen. Mogoče bi se komu drugemu zdel smešen. Vidim, da svetujete zanimive stvari, mogoče boste tudi meni.
Poročena sem tri leta, z možem imava oba službo in sva zadovoljna. Živiva pri njegovih starših. Mama je zlata ženska, ampak tast je drugačen. Ne vem, kako bi ga opisala. Kadar so drugi zraven je vedno prijazen. Kadar me sreča na samem pa me žali in govori, da sem ničvredna ženska. Grozi mi in govori grozne stvari. Ne vem, zakaj, sem se mu zamerila. Nikoli nisem naredila nič takega. Mož me ima rad. Oba hodiva v službo in nekaj zasluživa. Pa tudi doma pomagava, kadar je treba. Soseda je enkrat omenila, da tast tepe taščo, kadar nas ni doma. Jaz vem, da je tast čuden in da je pri njem vse mogoče. Ne verjamem pa, da jo tepe. Mislim, da tako daleč ne bi šel. Se ga pa bojim in to je problem.
Z možem sva se odločila za otroka. Ne vem, če bo zanj dobro, da raste v takšni družini. Mogoče bo tast bolj zadovoljen, ko bova imela otroka. Lahko pa da ne bo in bo še bolj nasilen. Možu sem že rekla, da bi se mogoče preselila ampak on ni zato. Pravi, da ima tu službo in prijatelje in vse, ki jih sploh pozna, pa da med tuje ljudi noče. Pa tudi privoščiti si ne bi mogla. Za nakup stanovanja nimava denarja. Najemnine so visoke, ampak mogoče bi zmogla če bi hotela. Mož pa noče o tem niti slišati. Mislim, da jaz lahko potrpim bojim pa se kaj bo potem. Nočem, da bi moj otrok rastel v strahu. Ne vem, ali si samo domišljam ali pa je res. Vedno me stisne v trebuhu, karar moram mimo njega, pa ni nikogar drugega zraven. Ne vem, če sem opisala tako, da veste, zakaj gre. Včasih se mi zdi, da pretiravam, drugič pa se mi zdi, da je moj problem velikanski.
Zahvaljujem se vam za odgovor.
Barbara
_________________________________________________________________________
Odgovor Mojce Hrustel:
Spoštovana Barbara.
Naj vam kar na začetku izrečem pohvalo, da ste se opogumili in mi zaupali vaš problem. S problemi je enako kot s vprašanji - nobeno vprašanje ni neumno; prav tako tudi noben problem ni majhen ali smešen. Če nekaj ali nekoga doživljamo kot problem, če čutimo, da imamo problem, je to vsekakor bolj merodajno upoštevati, kot raznotere definicije problema oz. zunanja merila zanj.
Iz vašega pisma razbiram, da je v vaši – razširjeni – družini prisotno nasilje. In sicer, s strani tasta. Vi doživljate psihično nasilje; moževa mama, verjetno, tudi fizično. Žaljivke, poniževanja, podcenjevanje, kritiziranje, grožnje … vse to je psihično nasilje, ki ga je, sploh na začetku – zavitega v manipulacije in v prevračanje dejstev – težko prepoznati. Da so moje domneve pravilne, govorijo vaše besede: "Bojim se ga; tast je čuden, pri njem je vse mogoče; stisne me v trebuhu, kadar moram mimo njega … " (Da nekaj ni v redu, nam – hočemo nočemo – vedno pravilno sporoča tudi telo.)
Tudi se ni čuditi prijaznosti tasta, ko je ta v javnosti. Povzročitelji nasilja v javnosti ne kažejo nobenih izrazitih zunanjih znakov ali vedenjskih motenj, po katerih bi bili prepoznavni. Nasilnež je lahko kdor koli, ne glede na status, stopnjo izobrazbe …
Nadaljnje se (me) sprašujete, zakaj ste se zamerili tastu? Pravite, da niste nikoli naredili nič takega, da bi ta imel razlog, da z vami ravna tako kot ravna. Četudi bi imel kakšen razlog, naj vam povem, da je nasilno vedenje vedno odločitev povzročitelja (v vašem primeru vašega tasta), zato ga ne moremo opravičiti s kakršnim koli ravnanjem 'žrtve'. Da se vaš tast do vas obnaša kot se, niste krivi sami. Niti ne vaše vedenje ali vaše lastnosti. Odgovornost za verbalna maltretiranja je izključno na tastovi strani. S tem, ko vas žali, vam grozi … želi dokaz(ov)ati svojo premoč in nadzor nad vami in posledično tudi nad vašo, zaenkrat še partnersko skupnostjo. Zavedajte se; njegov cilj je nadzirati vas, ponižati vas.
Da to preprečite, je nasilje, ki ga doživljate, nujno potrebno zaustaviti. Če se psihičnega nasilja ne zaustavlja, pogosto preraste v fizično; v fizično preraste predvsem takrat, ko je povzročitelj prepričan, da ga 'žrtev' ne bo zapustila. Ker tast ve, da ga bo žena težje zapustila kot vi, ne izključujem možnosti, da soseda govori (ve za) resnico.
Ko razmišljate o zaustavitvi nasilja, niti za hip več ne pomislite, da boste s prihodom otroka tasta naredili bolj zadovoljnega. Ne boste ga, kot ste tudi sami, kot možnost, omenili. Vsaj dolgoročno ne. Dinamika nasilja je takšna, da je to vedno bolj pogosto in ima vedno hujše oblike. Če se ga ne zaustavlja, seveda! Prihod otroka nasilja zato ne bo ustavil. Otrok, upam, bo plod resnično vaše in moževe odločitve ter ljubezni.
Bo pa vaše trpljenje ustavila vaša odločitev, da imate pravico do lastnega življenja, do nadzora nad njim. Zato menim, morate odnos s tastom oz. okoliščine, v katerih ste se znašli, nemudoma pretrgati. Umaknite se. Ne vztrajajte. Že zdaj, slutite, bo morebitno vztrajanje v okoliščinah v škodo vašemu še nerojenemu otroku – vsekakor pa je že v vašo škodo.
S tem, ko pravite, da boste že potrpeli, sporočate, da (vam) vaše potrebe in želje niso pomembne. Ne počnite tega, na ta način izgubljate sebe. Ne zanikajte svoje čutenje, ne potlačite ga. Če se boste kar vdali v trpljenje, boste morda, ker trpljenja ne boste predelali, tega nezavedno prenesli na svoje bodoče otroke. Zato je vaše razmišljanje, da ni dobro, da otrok raste v takšni družini, še enkrat pravilno. Prav tako, če boste tlačili svoja občutja, se dinamika nasilja lahko prenese na partnerski odnos oz. na druge odnose v vašem življenju (delovno mesto itd. ) Hočem reči, če boste odnose reševali na način "bom že potrpela", boste drugim sporočali, da ste dobra vaba za izkoriščanje. Takšnega življenja si vendar ne želite, kajne?
Moža imate radi; pričakujem, da ima tudi on rad vas. Zato je (bo) pripravljen upoštevati tudi vaše potrebe in želje. Če ne, boste morali razmisliti tudi o smiselnosti vztrajanja v tem odnosu. Kakorkoli, prepričana sem, da vaš mož ve, da se nekaj dogaja. Vendar ga je strah, da ni dovolj močan, da se upre okoliščinam oz. sooči s tastom, mogoče zaradi tega čuti sram, krivdo. Mogoče je zgolj neozaveščen, vzgojen v prepričanju visokega vrednotenja 'popolne' družine. Mogoče ga res ovira ekonomska plat …
Sicer sem v zvezi z vašim možem pomislila še na dejstvo, da je še vedno čustveno odvisen od svojih staršev. Če je tako, je nujno, da se čustveno in duhovno loči od njih. Kar je, priznam, zelo težko. V večini ljudje nikoli ne postanejo pravi posamezniki, povsem sposobni misliti sami zase. Tako jim nikoli ne uspe rešiti se zastarelih vrednot družine. Vendar, vaša situacija zahteva prav to.
Če se boste (uspešno) zavedli, da sami odločate o svojem življenju in boste uspešno rešili tudi del z možem ter bodo vzroki za vztrajanje v situaciji res le še ekonomski, pobrskajte za razpisi za pridobitev neprofitnih stanovanj v najem ali – glede na to, da sta oba zaposlena – poiščita kaj cenovno ugodnega.
Sicer pa, vsako nasilje, tudi psihično ima lahko hude posledice in je kaznivo dejanje. Tako psihično kot fizično nasilje je potrebno prijaviti (Policija, Centri za socialno delo), četudi obstaja za nasilje zgolj sum. V zvezi s tem problemom vam lahko poleg Policije in Centrov za socialno delo na pomoč priskočijo tudi nekatere nevladne organizacije (npr. Društvo SOS telefon). O tej možnosti razmišljajte, predvsem ko gre za taščo.
Želim vam, da v nastalih okoliščinah uspete slediti svoji intuiciji, svojemu osebnemu jedru. Želim vam, da skupaj z možem odskočita v neodvisno, odraslo življenje in da čimprej slišita jok svojega otročička.
Ne vem, kako naj začnem. Sploh ne vem, če imam problem, ampak meni se zdi ogromen. Mogoče bi se komu drugemu zdel smešen. Vidim, da svetujete zanimive stvari, mogoče boste tudi meni.
Poročena sem tri leta, z možem imava oba službo in sva zadovoljna. Živiva pri njegovih starših. Mama je zlata ženska, ampak tast je drugačen. Ne vem, kako bi ga opisala. Kadar so drugi zraven je vedno prijazen. Kadar me sreča na samem pa me žali in govori, da sem ničvredna ženska. Grozi mi in govori grozne stvari. Ne vem, zakaj, sem se mu zamerila. Nikoli nisem naredila nič takega. Mož me ima rad. Oba hodiva v službo in nekaj zasluživa. Pa tudi doma pomagava, kadar je treba. Soseda je enkrat omenila, da tast tepe taščo, kadar nas ni doma. Jaz vem, da je tast čuden in da je pri njem vse mogoče. Ne verjamem pa, da jo tepe. Mislim, da tako daleč ne bi šel. Se ga pa bojim in to je problem.
Z možem sva se odločila za otroka. Ne vem, če bo zanj dobro, da raste v takšni družini. Mogoče bo tast bolj zadovoljen, ko bova imela otroka. Lahko pa da ne bo in bo še bolj nasilen. Možu sem že rekla, da bi se mogoče preselila ampak on ni zato. Pravi, da ima tu službo in prijatelje in vse, ki jih sploh pozna, pa da med tuje ljudi noče. Pa tudi privoščiti si ne bi mogla. Za nakup stanovanja nimava denarja. Najemnine so visoke, ampak mogoče bi zmogla če bi hotela. Mož pa noče o tem niti slišati. Mislim, da jaz lahko potrpim bojim pa se kaj bo potem. Nočem, da bi moj otrok rastel v strahu. Ne vem, ali si samo domišljam ali pa je res. Vedno me stisne v trebuhu, karar moram mimo njega, pa ni nikogar drugega zraven. Ne vem, če sem opisala tako, da veste, zakaj gre. Včasih se mi zdi, da pretiravam, drugič pa se mi zdi, da je moj problem velikanski.
Zahvaljujem se vam za odgovor.
Barbara
_________________________________________________________________________
Odgovor Mojce Hrustel:
Spoštovana Barbara.
Naj vam kar na začetku izrečem pohvalo, da ste se opogumili in mi zaupali vaš problem. S problemi je enako kot s vprašanji - nobeno vprašanje ni neumno; prav tako tudi noben problem ni majhen ali smešen. Če nekaj ali nekoga doživljamo kot problem, če čutimo, da imamo problem, je to vsekakor bolj merodajno upoštevati, kot raznotere definicije problema oz. zunanja merila zanj.
Iz vašega pisma razbiram, da je v vaši – razširjeni – družini prisotno nasilje. In sicer, s strani tasta. Vi doživljate psihično nasilje; moževa mama, verjetno, tudi fizično. Žaljivke, poniževanja, podcenjevanje, kritiziranje, grožnje … vse to je psihično nasilje, ki ga je, sploh na začetku – zavitega v manipulacije in v prevračanje dejstev – težko prepoznati. Da so moje domneve pravilne, govorijo vaše besede: "Bojim se ga; tast je čuden, pri njem je vse mogoče; stisne me v trebuhu, kadar moram mimo njega … " (Da nekaj ni v redu, nam – hočemo nočemo – vedno pravilno sporoča tudi telo.)
Tudi se ni čuditi prijaznosti tasta, ko je ta v javnosti. Povzročitelji nasilja v javnosti ne kažejo nobenih izrazitih zunanjih znakov ali vedenjskih motenj, po katerih bi bili prepoznavni. Nasilnež je lahko kdor koli, ne glede na status, stopnjo izobrazbe …
Nadaljnje se (me) sprašujete, zakaj ste se zamerili tastu? Pravite, da niste nikoli naredili nič takega, da bi ta imel razlog, da z vami ravna tako kot ravna. Četudi bi imel kakšen razlog, naj vam povem, da je nasilno vedenje vedno odločitev povzročitelja (v vašem primeru vašega tasta), zato ga ne moremo opravičiti s kakršnim koli ravnanjem 'žrtve'. Da se vaš tast do vas obnaša kot se, niste krivi sami. Niti ne vaše vedenje ali vaše lastnosti. Odgovornost za verbalna maltretiranja je izključno na tastovi strani. S tem, ko vas žali, vam grozi … želi dokaz(ov)ati svojo premoč in nadzor nad vami in posledično tudi nad vašo, zaenkrat še partnersko skupnostjo. Zavedajte se; njegov cilj je nadzirati vas, ponižati vas.
Da to preprečite, je nasilje, ki ga doživljate, nujno potrebno zaustaviti. Če se psihičnega nasilja ne zaustavlja, pogosto preraste v fizično; v fizično preraste predvsem takrat, ko je povzročitelj prepričan, da ga 'žrtev' ne bo zapustila. Ker tast ve, da ga bo žena težje zapustila kot vi, ne izključujem možnosti, da soseda govori (ve za) resnico.
Ko razmišljate o zaustavitvi nasilja, niti za hip več ne pomislite, da boste s prihodom otroka tasta naredili bolj zadovoljnega. Ne boste ga, kot ste tudi sami, kot možnost, omenili. Vsaj dolgoročno ne. Dinamika nasilja je takšna, da je to vedno bolj pogosto in ima vedno hujše oblike. Če se ga ne zaustavlja, seveda! Prihod otroka nasilja zato ne bo ustavil. Otrok, upam, bo plod resnično vaše in moževe odločitve ter ljubezni.
Bo pa vaše trpljenje ustavila vaša odločitev, da imate pravico do lastnega življenja, do nadzora nad njim. Zato menim, morate odnos s tastom oz. okoliščine, v katerih ste se znašli, nemudoma pretrgati. Umaknite se. Ne vztrajajte. Že zdaj, slutite, bo morebitno vztrajanje v okoliščinah v škodo vašemu še nerojenemu otroku – vsekakor pa je že v vašo škodo.
S tem, ko pravite, da boste že potrpeli, sporočate, da (vam) vaše potrebe in želje niso pomembne. Ne počnite tega, na ta način izgubljate sebe. Ne zanikajte svoje čutenje, ne potlačite ga. Če se boste kar vdali v trpljenje, boste morda, ker trpljenja ne boste predelali, tega nezavedno prenesli na svoje bodoče otroke. Zato je vaše razmišljanje, da ni dobro, da otrok raste v takšni družini, še enkrat pravilno. Prav tako, če boste tlačili svoja občutja, se dinamika nasilja lahko prenese na partnerski odnos oz. na druge odnose v vašem življenju (delovno mesto itd. ) Hočem reči, če boste odnose reševali na način "bom že potrpela", boste drugim sporočali, da ste dobra vaba za izkoriščanje. Takšnega življenja si vendar ne želite, kajne?
Moža imate radi; pričakujem, da ima tudi on rad vas. Zato je (bo) pripravljen upoštevati tudi vaše potrebe in želje. Če ne, boste morali razmisliti tudi o smiselnosti vztrajanja v tem odnosu. Kakorkoli, prepričana sem, da vaš mož ve, da se nekaj dogaja. Vendar ga je strah, da ni dovolj močan, da se upre okoliščinam oz. sooči s tastom, mogoče zaradi tega čuti sram, krivdo. Mogoče je zgolj neozaveščen, vzgojen v prepričanju visokega vrednotenja 'popolne' družine. Mogoče ga res ovira ekonomska plat …
Sicer sem v zvezi z vašim možem pomislila še na dejstvo, da je še vedno čustveno odvisen od svojih staršev. Če je tako, je nujno, da se čustveno in duhovno loči od njih. Kar je, priznam, zelo težko. V večini ljudje nikoli ne postanejo pravi posamezniki, povsem sposobni misliti sami zase. Tako jim nikoli ne uspe rešiti se zastarelih vrednot družine. Vendar, vaša situacija zahteva prav to.
Če se boste (uspešno) zavedli, da sami odločate o svojem življenju in boste uspešno rešili tudi del z možem ter bodo vzroki za vztrajanje v situaciji res le še ekonomski, pobrskajte za razpisi za pridobitev neprofitnih stanovanj v najem ali – glede na to, da sta oba zaposlena – poiščita kaj cenovno ugodnega.
Sicer pa, vsako nasilje, tudi psihično ima lahko hude posledice in je kaznivo dejanje. Tako psihično kot fizično nasilje je potrebno prijaviti (Policija, Centri za socialno delo), četudi obstaja za nasilje zgolj sum. V zvezi s tem problemom vam lahko poleg Policije in Centrov za socialno delo na pomoč priskočijo tudi nekatere nevladne organizacije (npr. Društvo SOS telefon). O tej možnosti razmišljajte, predvsem ko gre za taščo.
Želim vam, da v nastalih okoliščinah uspete slediti svoji intuiciji, svojemu osebnemu jedru. Želim vam, da skupaj z možem odskočita v neodvisno, odraslo življenje in da čimprej slišita jok svojega otročička.
A health and beauty freak.
0
0
