Objavljeno: 8. feb 2011 1:40
Za odprtje nove teme sem se odločila zaradi vseh dogodkov zadnjega časa in tudi zaradi mojega jamranja v temi "Kaj vam je pokvarilo dan". Se bom kar citirala:
Torej da razjasnim in opišem vse skupaj. V zvezi sma skoraj tri leta, od konca srednje šole naprej. V srednji šoli sem bila mrka, pesimistična, večinoma žalostna in slabe volje. Ko sem začela zvezo in s prehodom na faks pa sem postala bolj vesela in sem se začela veseliti življenja, ter predvsem živeti kvalitetnejše in polno življenje. Sprva je bilo v zvezi vse ok, seveda sem bila v rožicah. Nato pa sem se naveličala da sem jaz podbudnik za vse, nekakšna gonilna sila. Večinoma sem se jaz spomnila in realizirala kam iti, kaj početi in tudi finančno pokrila vse zadeve, saj on nikoli nima denarja ali pa je bil v minusu. Naj povem da obiskuje lahek faks, kjer se ne rabi kaj posebej pretegniti. Ne samo da bi lahko na faksu blestel (kar seveda ne, spravi se k učenju za izpit 1 ali pa pogojno 2 dni prej), tudi nikjer ne dela. Pa doma nimajo dobrega finančnega stanja in je odvisen samo od majhne republiške štipendije, kar pa je žal premalo za celomesečno dostojno preživetje (velikokrat mu še jaz dam kaj denarja). In ne pričakujem sedaj da bi delal non stop in služil velike denarce, ampak samo toliko da mu jaz več ne bom rabila kupovati osnovnih potrebščin (očala, čevlji.)
Kar me izredno moti je to, da namesto da bi šel na predavanja ali pa bi delal, on raje spi do 12, včasih tudi 14. In to konstantno med tednom, saj ponoči raje bluzi po internetu ali pa igra računalniške igrce.
Tako da nima veselja z ničemer, nima hobija, na vse ga je treba dobesedno zvleči in prisiliti (od delanja vozniškega izpita, do športanja, tudi na pijačo s kolegi ne bi kar tako šel). Mislim da sem se dovolj dolgo trudila z njim, ga tudi prosila naj gre k psihologu ali terapevtu, saj se meni več ne zdi normalno, da nič ne počne v življenju in da je tako len. Je kot neka ovira, zadnje čase me zelo duši. Jaz rabim ob sebi človeka z energijo, ne pa da mi jo nekdo konstantno jemlje, ker se moram ukvarjati z normalnemu človeku banalnimi stvarmi, namesto da bi počela kaj konstruktivnega.
Se opravičujem če sem bila nerazumljiva ali predolga, samo morala sem se izpovedati. Pravzaprav sama vem da bi morala od njega, kar pa mislim realizirati če ne bo boljše (ja, še kar si delam utvare). In vem da bo težko spet biti sama, vsaj na začetku, ampak jaz več ne zmorem, to je preveč zame.
Morrigan je napisal/aMoj super fant. Je kot živo truplo, nič ni od njega. In jaz debil še vstrajam polek takega človeka, ga spodbujam, mu marsikaj omogočam kar drugače ne bi nikoli počel in se non stop sekiram, še bolj kot zase. In nato ga hočem spraviti v dobro voljo in navdušiti... Fail. 
Nikamor več to ne vodi....
Nikamor več to ne vodi....
Torej da razjasnim in opišem vse skupaj. V zvezi sma skoraj tri leta, od konca srednje šole naprej. V srednji šoli sem bila mrka, pesimistična, večinoma žalostna in slabe volje. Ko sem začela zvezo in s prehodom na faks pa sem postala bolj vesela in sem se začela veseliti življenja, ter predvsem živeti kvalitetnejše in polno življenje. Sprva je bilo v zvezi vse ok, seveda sem bila v rožicah. Nato pa sem se naveličala da sem jaz podbudnik za vse, nekakšna gonilna sila. Večinoma sem se jaz spomnila in realizirala kam iti, kaj početi in tudi finančno pokrila vse zadeve, saj on nikoli nima denarja ali pa je bil v minusu. Naj povem da obiskuje lahek faks, kjer se ne rabi kaj posebej pretegniti. Ne samo da bi lahko na faksu blestel (kar seveda ne, spravi se k učenju za izpit 1 ali pa pogojno 2 dni prej), tudi nikjer ne dela. Pa doma nimajo dobrega finančnega stanja in je odvisen samo od majhne republiške štipendije, kar pa je žal premalo za celomesečno dostojno preživetje (velikokrat mu še jaz dam kaj denarja). In ne pričakujem sedaj da bi delal non stop in služil velike denarce, ampak samo toliko da mu jaz več ne bom rabila kupovati osnovnih potrebščin (očala, čevlji.)
Kar me izredno moti je to, da namesto da bi šel na predavanja ali pa bi delal, on raje spi do 12, včasih tudi 14. In to konstantno med tednom, saj ponoči raje bluzi po internetu ali pa igra računalniške igrce.
Tako da nima veselja z ničemer, nima hobija, na vse ga je treba dobesedno zvleči in prisiliti (od delanja vozniškega izpita, do športanja, tudi na pijačo s kolegi ne bi kar tako šel). Mislim da sem se dovolj dolgo trudila z njim, ga tudi prosila naj gre k psihologu ali terapevtu, saj se meni več ne zdi normalno, da nič ne počne v življenju in da je tako len. Je kot neka ovira, zadnje čase me zelo duši. Jaz rabim ob sebi človeka z energijo, ne pa da mi jo nekdo konstantno jemlje, ker se moram ukvarjati z normalnemu človeku banalnimi stvarmi, namesto da bi počela kaj konstruktivnega.
Se opravičujem če sem bila nerazumljiva ali predolga, samo morala sem se izpovedati. Pravzaprav sama vem da bi morala od njega, kar pa mislim realizirati če ne bo boljše (ja, še kar si delam utvare). In vem da bo težko spet biti sama, vsaj na začetku, ampak jaz več ne zmorem, to je preveč zame.
0
0
tega ti pa res ni treba, nikomur ni kaj takega treba. pa še trudiš se in ga spodbujaš, predlagaš rešitve, pa nič. če njemu ni do življenja še ne pomeni, da moraš ti z njim v to godljo samo zato, ker sta tri leta skupaj, pa če bi bila 10, ali pa 15. tega 
, ne bo težko, tudi jaz sem to v preteklosti morala naredit in ker sem že trajanje zveze tako dolgo vlekla, da mi je bilo popolnoma jasno, da mi škodi, potem ni bilo preveč težko, končno sem zadihala. Tudi v mojem primeru je bilo tako, da sva s fantom začela hoditi v srednji šoli, torej še nisva odrasla, potem pa sva se pač spreminjala vsak v svojo smer.
). Mislim da bi res potreboval strokovno pomoč, kar sem mu že predlagala, saj njegovo vedenje presega mene in tudi njegovo družino. Se je strinjal s tem, vendar se še do zdaj ni spravil k zdravnici po napotnico. 
