Jaz sem zdajle gledala ponovitev.In moram reci le,da jim iz srca privoscim da so prikazalči to njihovo protestiranje na popt-vju.Ker bila je neke vrsta skrita kamera,oni niso vedeli,da snemajo
Drugace pa...kam gre ta svet?
Pa rečte da ni carica...
Članek Svetlane Makarovič v prejšnji Sobotni prilogi dela (Delo, 10.4.2004)
"Pomisleki
Materinski dom Prav zanimivo bi bilo zvedeti, koliko je v naši deželi ljudi, ki bi si drznili odkrito priznati, da ne prenašajo otrok. Jaz sama jih poznam kar nekaj, ki se držijo čim bolj stran od otroškega vrveža, pa niti niso suhe veje na zdravem telesu našega naroda, kakršna sem jaz: niso se tako kot jaz prelisičili mimo zakonskih in družinskih in materinskih svetih dolžnosti. Pa vendar zlepa ne bo nihče izmed njih priznal, da mu gre do obupa na živce mulc, ki po ves dan piska na svojo prekleto trobento, razbija z avtomobilčkom po mizi ali se na vsak način hoče splaziti človeku čez kolena ravno takrat, ko drži v roki kos kruha, na debelo pokapljan z medom.
Tu smo seveda brez moči, kajti ne glede na to, kako starši s svojim otrokom ravnajo, občutiš v sebi nepremostljivo oviro, ko si želiš mulca nahruliti ali mu celo dati eno po riti. Sicer pa so starši vsega sveta očitno prepričani, da je njihov otrok enkraten, brezmejno simpatičen, neverjetno zanimiv, inteligenten in krasen in ne vem kaj še vse - kar pa jim ne preprečuje, da ne bi poživinili, če jih pobruha tuj otrok. In da ne bi mirno prezrli hrepenečega smrčka tujega otroka, kadar vpričo njega samo svojemu kupujejo sladoled.
Z menoj je pač tako, da v vsesplošni poplavi zagotavljanja neizmerne ljubezni do otrok živim s svojo očitno čustveno okvaro, namreč da me otroško čebljanje na smrt dolgočasi, da se mi rožnati dojenčki bele rase ne zdijo niti najmanj ljubki in da me zahtevno cmihanje in srdito vreščanje razvajencev kar se da hitro odžene iz njihove bližine. Ampak z otroki je približno tako kakor z mačkami, manj ko pokažeš zanimanja zanje, bolj pritiskajo za tabo, in ker jih pač nočem prizadeti, se kar naprej umikam in izmikam in skrivam, zraven pa sem vsakemu tečnemu malemu "gremlinu" vsakič znova hvaležna, ker ni moj. Seveda če ustvarjaš pravljice, si to ljudje avtomatsko razlagajo, da si silen ljubitelj otrok in da prav gotovo neizmerno hrepeniš po njihovi bližini že samo zato, ker nimaš svojih.
Sicer pa je isto doživljal že veliki pravljičar Andersen. O njem skrbni pedagogi seveda zamolčijo, da otrok kratko malo ni trpel, da se jim je tudi on vse življenje odmikal, umikal in izmikal. Vendar sem globoko prepričana, da je na znotraj prav tako zasijal kakor jaz, ko se je katera njegovih pravljic ugnezdila v kakšnem premraženem srčku, in da si tudi za hip ne bi pomišljal, če bi bilo treba malemu bitju pomagati iz stiske, ga potolažiti, ogreti, nahraniti.
Enako mislim o Oscarju Wildeu, avtorju prelepe pravljice o srečnem princu in njegovem lastovičku. Tudi Wilde je na svojstven način protestiral, ker so ga hoteli razglasiti za ljubitelja otrok, ki se je sarkastično pošalil z izjavo, da "kdor sovraži otroke in pse, ne more biti slab človek ..." In s tem je seveda do konca razjaril pocukrane bebce, ki vsako izjavo jemljejo dobesedno in smrtno resno. In vem tudi, da noben resnični umetnik kot tudi noben kolikor toliko duhovno razvit človek za nič na svetu ne bo storil žalega malemu bitju, ne otroku ne živali ne roži. Pač pa to pogosto počno ravno tisti, pri katerih naj bi bil otrok najbolj na varnem: starši, sorodniki, vzgojitelji, celo duhovniki.
Videla sem žensko, ki je svojo triletno hčerko udarila po ustih, videla varuško, ki je srdito stresala dojenčka, da bi ga utišala, videla očeta, ki je lastnemu sinu primazal zvenečo klofuto, videla učiteljico, ki je učenca pred vsemi ozmerjala s kretenom in norcem. Kar zadeva matere, jih je pa vseh vrst in naj mi nihče ne klafa, da je mati dobra že samo zato, ker je mati.
Nikakršne ženske solidarnosti ne občutim. Nobenega sočutja do žensk, ki se danes, v tretjem tisočletju, pustijo pretepati in poniževati svojim dedcem. Še manj do tistih, ki se pustijo tepsti vpričo otroka. Tistim pa, ki dopustijo, da jim moška surovina pretepa in zlorablja otroke, pa bi najraje še sama eno primazala.
Moje spoštovanje se začne šele takrat, ko se jim v buticah vendarle nekaj premakne in sprevidijo, da morajo takoj pograbiti pamža in se z njim zateči na varno, pa čeprav na gorsko kmetijo, čeprav v barako, za prvo silo k znancem, ali pa, če na srečo obstaja materinski dom, tja.
In tu se začenja grozljiva zgodba o novem materinskem domu tam nekje, recimo, na Štajerskem. Našel se je človek, ki je prepustil svojo nenaseljeno stavbo tamkajšnjemu centru za socialno delo. Pohiteli so, hišo obnovili in objavili, da je novi materinski dom pripravljen za vselitev najbolj ogroženih mater z otroki. A zgodilo se je kot v hudih sanjah. Zbrali so se namreč razjarjeni krajani, pretežno upokojenci, in zatarnali, da bo dejavnost materinskega doma ogrožala kvaliteto življenja v njihovem naselju in da bi veliko število mater in otrok "na kupu" povečalo hrup, živžav na ulicah.
Tudi jaz imam rada svoj mir. A najmanj kar bi storila v njihovem primeru, je, da bi dala prispevek za ureditev materinskega doma, pa čeprav v neposredni bližini mojega bivališča. Kajti ti otroci, ki najdejo vsaj borno zavetje v materinskih domovih, to so objokani otroci, prestrašeni, pretepeni, poniževani otroci, ali ne razumete tega, vi staruhi smrduhi?! Pa ne, da vam gre v nos morda celo to, da niso vsi čistokrvni Slovenci? Najbrž bi vas tudi to motilo, kaj?
Sama živim s tremi starimi, čemernimi mačkoni in zmeraj bolj sem jim podobna. Pa se je ondan priklatilo od kdovekod drobno, prestradano, razkuzmano mače. Zdaj zganja celega hudiča po hiši in mačkoni so silno ogorčeni. Ampak nihče od njih ni dvignil šape nad tega mladiča, nihče ga ne podi od hiše. Kajti živali imajo tisti čut, ki ga vi, človeški smrduhi, nimate, namreč, da se mladiču ne stori hudega kratko malo zato, ker je mladič. In vse živali imajo ta čut, da prizanašajo mladičem svoje vrste - vse živali, razen človeške.
Zdaj se pa le v miru pripravljajte na blagoslovljene velikonočne praznike, ko vlada med ljudmi božji mir pa ljubezen pa oljčne vejice pa umorjeni jagenjčki in take lepe stvari. Jajca imate pa itak že pobarvana - torej vesela aleluja!
Vse to berem, pa ne morem verjeti. OSTALA SEM BREZ BESED nad človeško okrutnustjo, sebičnostjo - da ne rečem: zlobo.
Svetlana Makarovič ima prav; smrduhi staruhi...
