Objavljeno: 1. dec 2010 20:32
Cendrillon je napisal/a
Meni se zdi, da starši na splošno mislijo, da so otroci razvajeni ali pa celo da "izsiljujejo", če se ponoči zbujajo ali pa bi se radi dojili, jedli, pili itd. Moje osebno prepričanje je, da je to povsem zmotno. Otrok se ne zbudi zato, da bi mamo zafrkaval ampak presprosto zato, ker to potrebuje, bodisi crkljanje bodisi hrano bodisi, da ga je strah in mislim, da je vsekakor prav, da se mu ustreže.
Joj, imate pa res pridne otroke...
Naša pri skoraj 10-ih mesecih ne prespi noči... če je "pridna" se zbudi samo enkrat ali dvakrat, sicer pa... no, o tem raje ne bi 
Pred kratkim sva jo poskušala odvaditi nočnega dojenja (ja navajena oz. "razvajena" še od svojega 3-jega meseca, ko je premalo pridobivala na teži in sem bila čisto vesela, da se je ponoči zbujala za hranjenje, da se je začela rediti in ni bilo treba dodajati) - dokler je bil moj doma je še nekako šlo, ko pa je šel delat (večinoma dela nočne), je bilo vsak dan slabše - pač ve, da pri mami lahko joško izsili
Naša pri skoraj 10-ih mesecih ne prespi noči... če je "pridna" se zbudi samo enkrat ali dvakrat, sicer pa... no, o tem raje ne bi Pred kratkim sva jo poskušala odvaditi nočnega dojenja (ja navajena oz. "razvajena" še od svojega 3-jega meseca, ko je premalo pridobivala na teži in sem bila čisto vesela, da se je ponoči zbujala za hranjenje, da se je začela rediti in ni bilo treba dodajati) - dokler je bil moj doma je še nekako šlo, ko pa je šel delat (večinoma dela nočne), je bilo vsak dan slabše - pač ve, da pri mami lahko joško izsili Meni se zdi, da starši na splošno mislijo, da so otroci razvajeni ali pa celo da "izsiljujejo", če se ponoči zbujajo ali pa bi se radi dojili, jedli, pili itd. Moje osebno prepričanje je, da je to povsem zmotno. Otrok se ne zbudi zato, da bi mamo zafrkaval ampak presprosto zato, ker to potrebuje, bodisi crkljanje bodisi hrano bodisi, da ga je strah in mislim, da je vsekakor prav, da se mu ustreže.
Saj načeloma se strinjam s tabo in sama ne pustim hčerke jokati do onemoglosti ali kaj podobnega - ponavadi pojem ali pripovedujem pravljico, pa božam, šepetam, se z njo pogovarjam, poskusim ji dati za piti ali dudo... odvisno... in včasih ne pomaga nobena stvar, zato jo moram enostavno k sebi vzeti in stisniti... včasih se rabi dojiti (čeprav se je najedla za večerjo), včasih pa zadostuje že mamino naročje... Ne morem pa mimo dejstva, da kadar je "vskočil" očka, mu jo je uspelo umiriti brez dviga iz posteljice in / ali dojenja - posledično se je po parih dneh zbujala recimo samo še 1x na noč... Ko pa je očka šel nazaj v nočno službo, se je vsak večer zbudila malo prej (prvi dan ob 23.30, drugi ob 22.30, potem 22.15... sedaj se zbudi tudi že pol urce po tistem, ko zaspi... - na tak način se včasih lahko zbudi tudi 5-6x na noč) Zato sem tudi napisala, da je navajena (oziroma "razvajena") na nočno zbujanje in s tem ne mislim, da me zafrkava ali pa manipulira ipd., saj mi je jasno, da je še majhen otroček...
0
0
Sej naši otroci ne vejo ali so pridni ali nepridni (to vse v narekovajih seveda), pač je odvisno od karakterja. Nobena mamica ni zato nesposobna, če se njen otroček zbuja še pri dveh, treh letih ponoči. Otrok ne ve da "ni priden", če se ponoči zbudi in joka.
a lahko vprašam koliko spije vaša pupa ponoči? ker naš včasih tudi po 4 dcl, ampak mislim da to predvsem zato, ker čez dan ne vnese niti 2 dcl tekočine vase, ima pa 18 m
poporodna depresija. Sama sem šla skozi vse to pri prvem porodu in ko se spominjam tega obdobja se mi še danes zdi eno najtežjih. Sem pa imela srečo in naletela na par dobrih knjig, ki so mi odprle čisto novo obzorje in psihologijo otroka, prav tako pa tudi pogled na materinstvo. Takrat sem razumela, da otrok, ki joka ni moj "sovražnik" in da me ne zafrkava v glavo (ja, tudi take misli sem imela) ampak je nemočno bitje, ki hrepeni po bližini in toplini. Če lahko kot starš to ponudiš otroku in ga poskušaš razumeti (dostikrat tudi z velikim naporom, odrekanjem) si na koncu sigurno nagrajen, hkrati si pa postal boljši sam, ker si uspel premagati tudi samega sebe. 
Takrat se mi je trgalo. Poskušam se ne sekirat za tisto, kar je bilo, mi je pa vseeno hudo kak trenutek, ko vem da bi ga lahko lepše preživeli, ampak v tistem momentu enostavno nisem znala reagirati drugače. Sploh, ko si ujet v neke vzorce, pričakovanja okolice, ko si ujet v neko stanje in ga ne moreš preseč.
), kar se tiče slabe vesti.
6010kg in 62cm, kolki po Jusu, uglavnem super. Tamala ni nič jokala edino, ko so jo dali na tisto za UZ kolkov je nekaj mrdala, ampak jaz bi bolj tulila, če bi me v tisto ozko reč tlačili 
Ful bi pasalo it malo no sonce z vozičkom, v tale dež, sneg in plundro mi pa ni. 
