Ljubljenčki in novorojenček

Danes sem očitno zelo negativno nastrojena na vse vrste osebkov, ki nimajo v sebi kanček človečnosti in topline do naših štirinožcev.

No, gre pa za sledečo situacijo:

Doma v stanovanju imam malo mešanko Nevi, samičko, staro 6 mesecev, ki jo obožujem do konca. In zadnjič, ko sem bila ne enem pikniku me je par ljudi (ločeno, ne skupaj) vprašalo, če jo bom sedaj, ko pričakujeva naraščaj dala stran, češ da dojenček in pes ne gresta skupaj... Ker sem že po naravi občutljiva na te zadeve (na osebke s takim razmišljanjem) se mi je kar stemnilo in seveda sem jim lepo povedala, da to pa ne in da ne razumem kako sploh lahko pomislijo na kaj takega. In potem so bili ogorčeni, češ da sem neodgovorna in da sploh ne vem, kaj vse lahko otrok dobi od psa (HALO???) in da bi bilo bolje če jo dam stran. Najhuje od vsega pa je bilo to, da je en od teh osebkov par dni kasneje moji mami svetoval, naj se pogovori z mano, ker da je skrajno neodgovorno od mene, da bom imela psa in dojenčka v stanovanju in da bom kao mamo upoštevala... Na srečo je moja mami dovolj pametna in sama velika ljubiteljica živali in se je seveda postavila na mojo stran.

 

No, taista situacija se mi je kasneje ponovila še enkrat, ko mi je pa žena mojega bratranca solila pamet z istimi bedarijami, kar me je presenetilo, saj tega od mlade razgledane osebe nisem pričakovala. Ne vem, kako si lahko folk predstavlja, da daš psa enostavno stran, ko pride dojenček. saj je vendar družinski član, vsaj jaz tako dojemam vse naše živali, od mačka naprej. Če se odločiš za žival, jo moraš sprejeti in zanjo poskrbeti!!

 

No, sem si malo olajšala dušo.

 

Imaš prav, zakaj ne bi mogla živeti skupaj z psom, če imaš dojenčka. Saj ni konec sveta in tudi če je pes zrav in lepo negovan se dojenček nikakor ne bo zastrupil zaradi kontakta z njim. Jaz že celo življenje živim v okolju z psi in mačkami in od tega me ni in ne bo pobralo.

Pa saj so tudi živali neke vrste učiteljice za življenje in skozi njih se otrok tudi nauči strpnosti in ljubezni do živali.

Ja, naj še dodam izkušnjo z mojo nečakinjo, ki je sedaj stara 1 mesec. Gal (naš družinski pes-prinašalec, ki živi doma, pri mojih starših in bratu) je malo tako lepo sprejel, da nas je vse ganilo. Najprej ga je skoraj konec od sreče ko je svakinja prišla s porodnišnice, ker je očitno vedel, da je ni in jo je pogrešal, potem pa sta mu predstavila malo štručko in sicer tako, da sta mu dovolila, da jo je povohal in ga nista odrivala stran, če je želel pogledat v lupinico. Na srečo je tak pes, ki nikoli ne liže za dobrodošlico, niti ne skače, zato s tem ni bilo težav. Sedaj, po enem mesecu je ves ponosen, ko gre poleg vozička, popolnoma razume, da ne sme noreti okoli vozička in ko tamala zajokca začne cvilit in begat naokoli od enega do drugega-kot da bi želel povedati: "poglej, joka, daj pomiri jo..." Z bratom se hecava, da je njen veliki kosmati varuh. Z ljubosumjem ni bilo nobenih problemov. In vem, da ko bo tamala zrasla bosta največja prijatelja, saj je že sedaj čist zaljubljen vanjo.

 

Psi, ki se čutijo sprejete in ki imajo in obdržijo svoje mesto v družini kljub prihodu novega člana, bodo to spremembo z lahkoto sprejeli in se nanjo navadili.

Smrketa bravo za tako razmišljanje. Se popolnoma strinjam s tabo.

oooooo, kako lepo smrketa! kar kurjo polt sem dobila

 

sicer je pa tako razmišljanje, da živali in dojenček ne gredo skupaj, čisto primitivno, kaj več pa ne mislim dodat, ker se lahko preveč razpišem in brez potrebe razburjam.

 

ti delaj po svoji vesti in tako kot ti veš da je prav

Poslušaj samo sebe! Pusti druge! Če bo treba boš ukrepala - je tako? Vnaprej nekaj sklepat nima smisla.

Pri meni je bilo isto, ker imam muco doma.

Sama bi takim le dodala, da nameravam še kakšno žival nabaviti in ne se že obstoječe znebiti, da jih utišam.

 

se ne bi mogla bolj strinjat s tabo smrketa.

 

ko je pri nas prišel dojenček v hišo, je imel pes prvi dostop do njega.  Nejc se ji je zdel še zanimiv, naslednji pa ne več.

Smrketa in ostale  

 

Pes (oz. katerikoli ljubljenček) je življenski slog in ne igrača.

Se povsem strinjam z vami. To je družinski član, ne pa stvar, ki jo po potrebi zavržeš. Tako razmišljanje mi gre na .

 

Pazit je treba, da se ob prihodu domov dojenčka predstavi psu, da ga povoha in sprejme za svojega. Nekateri delajo napako, ko psa odrinejo na stranski tir, ne pustijo mu blizu, potem je pa ljubosumje in v skrajnih primerih tudi napadi kot smo jim bili priča pred časom. Ampak to so res skrajne situacije.

 

Smrketa ti najbolje veš kaj je prav, ne pusti se prepričevati raznim pametnjakovičem, ki nimajo pojma o živalih.

 

 

Se strinjam z vašim razmišljanjem. Spomnim se, da sem nekoč prebrala, da je mucek bolj ogrožen od človeških bolezni kot obratno, da se torej muc lažje kaj naleze od nas kot mi od njega.

Sama sem do svojega 5. leta "gor rasla" s psom in je bil moj varuh in prijatelj.