Kot noč črn štirinožni štopar

Evo, nekaj naših dogodivščin. Zaenkrat še brez slikic, ker jih nimam kje "dol potegnt"

Potem, ko je mačkonček že pridno papcal, se še bolj pridno crkljal in nagajal našmu Pepiju se je malo zalomilo. Postal je namreč popolnoma apatičen, dva dni ni jedel sploh in to ravno tista dva dni, ko sem imela jaz celodnevne maratone v fabrki. V glavnem sem bila že cela pos in sem skorajda že zagnala paniko, pa sem se dan pred tem  odločila da poskusim še metodo ločenega bivanja. In sem takrat ko me ni bilo doma Suheca ločila od Pepija, ga torej zaprla v sobico in glej ga zlomka. Prvi dan zvečer je mačko že papcal, potem je seveda tudi kakal in potem je šlo še na boljše. Očitno je rabil svoj mir, da se je počasi pocajtal, ker ko sta bila skupaj sta se takop tepla, da je dlaka kar frčala p zraku. Jaz pa tudi od veselaj, ker neskončno rada sesam

In še ena, sveža dogodivščina tega konca tedna. V soboto popoldan smo popokali culce in košarce in se veselo odpeljali domov, domov, na deželo. Suhec je imel seveda ogromno dela z ostalimi štirinožci in z raziskovanjem čuda od hiše pa vseeno je bilo še toliko časa, da je pobegnil na balkon. Vsega 5 minut je minilo, da sem ga šla iskat in glej ga vraga, tega črnuha nikjer. Jao meni, panikkaaa. Iščem, kličem. Pa mami išče in kliče. Za njo še ati ... Nič. Ne duha ne sluha. Pa se je zvečerilo in smo obupali. Kar je je . Pa je prišlo jutro in z njim tudi mrcina. Pohlevno, prestrašeno, sestradano je čepel pod drvarnico, štel snežinke in gledal v kuhinjsko okno, kdaj ga bo vendarle kdo opazil   In zgodba se je srečno končala.

Je pa mačko vedno lepši in bolj razigran, še najbolj je vesel, kadar je lahko zunaj, da raziskuje in išče miške