Ko se raje umakne

Romy, verjamem, da ti je hudo in se živciraš (tudi jaz se), vseeno poskusi se enkrat zadržat, tudi če čutiš, da si totalno razkurjena. Sicer se jaz ob tem zadrževanju počutim, kot da bo vsak čas počilo iz mene, ampak se potem relativno hitro pomirim. Mi pa kasneje ni žal, ker vidim da se tudi on pomiri, tako se potem spet normalno začneva pogovarjat. Zdi se mi, da se v letih veze, ko je veza že na nek način samoumevna, nekako navadiš na to, da enostavno poveš ven, kaj ti ne paše, potem se pa nekajkrat zgodi, da to poveš v napačnem trenutku ali z napačnim tonom glasu, in prične se kreganje. Če temu prištejemo še veliko obremenjenost v službenem času,  nekako pristanemo v začaranem krogu prepirov. Odkar sem ugotovila, da sama tudi včasih stvari potenciram, se razumeva veliko bolje in se lažje pogovarjava o vsakdanjih problemih.

Poudarit pa moram, da to velja za banalne prepire, ki se razvijejo iz vsakdanjih malenkosti. Pri resnejših partnerskih težavah je treba stvari čimprej razčistiti in se z molčanjem nič ne bo popravilo, ravno nasprotno, še slabše bo, ker se potem stvari kopičijo in postanejo neznosne in dušeče za vsakogar.

Sicer ne vem koliko je to resnično; si želim samo 1 teden preživeti kot povprečni moški, da bi ugotovila ali je ali ni to res. No, knjigica Moški so z Marsa in ženske z Venere, opisuje točno tak problem, ko moški ne more dati na sebe kapice Mr. Fix it.