Ko prijateljici ne moreš iskreno povedati svojih ob

Sicer se poznava že skoraj celo življenje, kjub temu pa ne morem razumeti njenega obnašanja. Ko se ona spomni, bi morala jaz biti vedno zraven, ona pa me lahko odslovi, kadar se ji zazdi. Ampak ji kjub vsemu ne morem povedati, da me to živcira, saj mislim,

da se svojega egoizma ne zaveda. S fantom sva se pred nekaj leti preselila iz rojstnega kraja,

tako da se z domačimi in prijateljicami videvam veliko bolj poredko. Kljub temu, da mi služba ne omogoča, da bi lahko vsak vikend šla na obisk k njim, se skoraj vedno, ko je to možno, odpravim v rojstni kraj. Vendar se tudi z fantom malo vidiva in včasih je tudi doma veliko dela za postoriti, tako da ne morem celo življenje samo letati na obiske in zapostavljati vsega ostalega. No, tega moja prijateljica ne razume. Zato mi velikokrat očita, da nič ne pridem k njej. Vzela sem si čas in se že večkrat odpravila obiskom naproti, pa sem že nekajkrat naletela na odgovor, da sedaj pa nima časa in kljub temu, da sem bila kar cele tri dni "doma", si ni vzela niti toliko časa, da bi me poklicala nazaj in da bi se dogovorili za srečanje. Seveda je tudi jaz nisem, ker se mi je zdelo za malo. Njeno obnašanje me je močno razjezilo, pa ji nekako nisem mogla povedati v obraz, koliko me to moti, naposled pa sem ji povedala v zelo omiljeni obliki, kar sploh ni v skladu z mojim običajnim odnosom do ljudi, saj sem po naravi rada iskrena, če je le možno.

 

Sedaj pa se dogaja, da ona želi priti na obisk ravno takrat, ko jaz ne morem, zato sem ji predlagala, da se vidiva naslednji vikend. Takoj za tem me je povabila na žur, ki je na isti dan, kot je drugo praznovanje, za katerega sem že od prej dogovorjena. Na prijazen način sem ji direkt povedala, kako so stvari postavljene, sedaj mi pa ona zameri, češ da si raje vzamem čas za nekoga drugega kot za njo in od mene pričakuje, da odpovem tisto drugo praznovanje. To se mi zdi skrajno otročje in mi daje občutek, da ji sploh ni mar za koga drugega kot zase. Tega ji ne morem iskreno povedati, ker je ne želim prizadeti, ampak me pa obremenjuje in se sedaj poleg vsega počutim krivo, čeprav vem, da ona ni imela nikakršnih težav z odslavljanjem mene v preteklosti. Ima kdo kakšno idejo, kako naj stvari pridem do dna, brez da bi se skregala z njo?

Ta tvoja prijateljica meni dokaj sebično in otročje deluje...

Jaz bi ji jasno povedala, kaj me pri njej moti in ji razložila, da mi časa zanjo ne zmanjkuje zato, ker je nebi imela več rada, ampak pač zaradi številnih drugih obveznosti in že vnaprej dogovorjenih stvari.

 Pa probajta se uskladiti, tako, da si naprimer en teden ali pa dva tedna vnaprej določita en dan, ko bosta kaj počeli skupaj. Mislim, da bi s tem morala biti stvar rešena. Če imata obe dokaj zaposleno življenje si pač splanirajta vnaprej termin in se pač tega držita.

Načeloma se jasno pogovorim in izrazim mnenje ter občutja do ljudi, ki so mi blizu, a pri njej to vedno izzveni kot očitek oziroma kot moje teženje, kar dodatno otežuje najin odnos.

Kjer je volja, tam je pot. Pomeni, če sta obe zainteresirani in imata željo videti se in preživeti skupaj nekaj časa, bosta to storili, ne glede na to, koliko napolnjeni so vajini urniki in koliko obveznosti imata. Razumem pa občutke tvoje prijateljice, ki se počuti zapostavljeno; na drugi strani pa tudi tvoje, ki se trudiš, da bi našla čas zanjo. Ne vem, kakšen je vajin siceršnji odnos in ali se drugače dobro razumeta, ker če se, se je vredno potruditi zanj, saj veš, ni pomembna kvantiteta, ampak kvaliteta.

 

Sama imam nekaj prijateljic, s katerimi se razumem tudi, če se nekaj mesecev ne vidim in je v trenutku tako, kot bi se videle prejšnji dan (in sem hvaležna za to!), po drugi strani pa določena prijateljstva s časom izzvenijo, ko pridejo fantje, selitve, poroka, otroci. Na nas je, koliko smo se pripravljeni potruditi za določen odnos (obe strani seveda), in na kateri točki obupamo in prijateljstvo pokopljemo.

Meg, tudi jaz počasi prihajam do tega spoznanja...

 

Ana, res je, kvaliteta šteje, ne kvantiteta. Z eno drugo prijateljico sploh nimava težav. Vidiva se celo bolj poredko kot z omenjeno, pa si vedno imava veliko za povedati in se ob njej počutim sproščeno in veselo. Pri  tej, ki jo v temi omenjam, se mi je tudi že zgodilo, da mi je rekla, da mi nima kaj povedati, ker se z mano ne videva več tako pogosto, čeprav jo poznam skoraj od rojstva in sva ogromno dogodkov preživeli skupaj. In že tako se počutim osamljeno v novem kraju, ker nikogar ne poznam, potem se mi pa še take fore začnejo dogajat. Bo že boljše, upam...

Tako kot je že ena napisala se strinjam s tem, da pejt čim dlje od ljudi ki samo jemljejo.

 

Meni se zdi to prijateljičino obnšanje otročje. Po tvojih besedah sklepam, da ti tudi v njeni družbi ni v redu, če si z ostalimi bolj sproščena in z njo ne. Povej ji vse direkt, pa boš vidla kok bo reagirala.

 

 

lepo povedano in še kako resnično