Saj tisto s psi je bolj letelo na spoznavanje (se parkrat srečaš na sprehodu in če se slučajno ujameš v debato, se lahko zmeniš za kavo itn.), nikakor ne bi rada spodbujala da se otroke in pse pušča brez nadzora, tega je že itak preveč. 
Nova, sem razmišljala o tvojem vprašanju in se mi zdi, da je (še posebej za družabne ljudi) to nekaj kar gre z roko v roki? Eni ljudje marsikaterih stvari ne želijo početi sami oziroma jim je potem manj zabavno.
dami23, ni vedno in samo po sebi umevno, da gre z roko v roki. Cel kup (ali celo večina, vsaj za nekatere) aktivnosti je, ki jih ne počneš s prijateljicami. Eno je kofetkanje (šetanje in podobno zapravljanje časa), drugo pa so fizične in druge aktivnosti, kjer je poudarek predvsem na aktivnost (in ne s kom). V predhodnih sporočilih je bilo omenjeno predavanje, hobiji kot je lončarstvo, … te aktivnosti ni treba izvajati v družbi prijateljice in se lahko s soudeleženkami in soudeleženci prav dobro razumeš in preživiš prijeten čas, pa niso prijateljice in ni treba, da so prijateljice.
Nekateri/nekatere prepogosto rečejo "grem, če greš ti z mano". Zakaj ne greš sama in spoznaš novo okolje. Če greš s poznano osebo (vseeno je ali je ali ni prijateljica), potem se preveč usmerjaš na to osebo in ne spoznavaš okolice in novih ljudi. Če si sama, se prej zgodi, da kdo pristopi k tebi in te ogovori, kot če dve osebi klepetata in ni običajno, da se jima skače v besedo in se jih ogovarja. Če si sama, prej začneš komunicirati z drugimi – neznanimi soudeleženci in soudeleženkami, kot če si z družbo. ... Ne razumeti narobe, da je to absolutno prava pot. To je ena od možnih poti in treba ji je včasih dati priložnost.
Nova, te pomojem že po prvem postu nisem pravilno razumela, če sem iskrena nisem vedela ali tvoje vprašanje leti na začetnico teme ali name, zato sem odgovorila tako na splošno. Osebno imam časa ravno prav, verjamem pa, da je dobro če si v življenju odprt za nove stvari in ljudi. Prave ljudi srečaš ob pravem času, če to dopustiš, to je sicer moj moto.
Se defenitivno strinjam s tabo, da če greš nekam sam da je veliko večja možnost, da boš dal možnost spoznavanju novim ljudem. Če sem iskrena, je to včasih težko, sama se tega kar malo izogibam, ampak je pa to res najboljši recept za nova znanstva. Delam na tem. 
Po drugi strani sem pa želela povedati, da če veš da se z nekom dobro ujameš (s kolegi iz kofetkov), da to probaš razviti v nekaj več.
Malo off topic, če ni že ostalo: danes se mi zdi, da smo si ljudje tako različni, da se je že skoraj brezveze trudit z razlago, ker se samo zamotavam. Oprostite mi. 
Želela sem še rečt, da so mi debate, ki se razvijejo na take teme zelo všeč, vbistvu ravno zaradi tako različnih razmišljanj.
Iti kam sam zna biti dobra opcija, a jaz npr. na koncertu nikoli ne pristopim do nekoga. Ne znam prav dobro s prstom pokazati na razlog za tem, se mi pa zdi da določene situacije enostavno niso primerne za navezovanje novih stikov. Če izhajam iz sebe - na koncert grem poslušat dobro glasbo in me ljudje okrog načeloma ne zanimajo, na razstave hodim iskat vzporednice s svojim in avtorjevim izražanjem ter me ostali obiskovalci v tistem trenutku prav tako ne zanimajo. Tudi če kdo pristopi do mene, se prijazno izmuznem interakciji, ker pač ne želim da me kdo moti.
Sta pa ti dve situaciji resda precej specifični in zame na zelo osebni ravni oziroma tako koncerte kot razstave doživljam na nek način precej intimno. Povsem drugače bi bilo če bi se na primer udeleževala srečanj knjižnega kluba, kjer se ljubitelji podobnih stvari srečujejo z namenom debatiranja in druženja.
Se torej vsekakor strinjam, da je 'iti sam' sam lahko krasna priložnost za sklepanje novih poznanstev, a nikakor ne v vsaki situaciji in v vsakem trenutku.
