Kam naprej?

Potrebujem nepristransko mnenje?!?!?!!!

Situacija je takala. Najino razmerje traja že deset let. Seveda, bili so vzponi in padci, ampak tolažba je vedno bila, da se imava rada in mislim resnično rada, saj sva se vedno oba potrudila, da sva spore zgladila. Skoraj devet let že tudi živiva skupaj. Problemi so se začeli pojavljati v zadnjiem mesecu ali dveh, ko je on v službi znatno napredoval in je v službi po cel dan. Domov hodi ob enajstih zvečer. Pa to ni moja težava. Jest to vse razumem, vem, da je zato hodil v šolo, da je ambiciozen in si je želel imeti pomembno in odgovorno službo. Težava je v tem, da sva do sedaj, vedno, tudi če je imel kateri od naju še tako naporen in stresen urnik uspela najti trenutke zase, za nežnosti in majhne pozornosti, ki pa so v odnosu, vsaj po mojem mnenju najbolj pomembne. Še pred nekaj meseci sem razmišljala, da sem ena od nemnogih srečnic, ki ima idealen odnos. Nimava sicer veliko časa drug za drugega a tistega, ki si ga uspeva izboriti izkoristiva do popolnosti. Od njega ne zahtevam veliko. Ne potrebujem njegove pomoči pri kuhanju, pospravljanju, likanju ... še omare sem sposobna sestaviti sama. Zahtevam le sem in tja kakšno nežno besedo in kakšen cmok. In ko sem mislila, da se mi je življenje ustalilo, da sva odrasla in da je to to, pride šok. Odnos ni več isti, cmok ne pristane več na ustih ampak na ličkih ali še hujše celo na čelu, pogovarjava se skoraj nič več, prepiri so stalni... Ko sem imela že vsega dovolj, sem ga soočila z dejstvom, da očitno nekaj ni v redu in da bova morala nekaj spremeniti. Po dolgih pogovorih in prošnjah, naj mi vendarle pove kaj ga muči, ima drugo, sem jaz kaj storila ali  nestorila, da sva se tako odtujila, mi moj dolgoletni partner, zaupnik in prijatelj pove, da je preobremenjen, da je otopel in da nima energije, da bi me poljubljal, objemal, skratka se mi posvečal. Za sveto mi zatrjuje, da druge ni, da ima pač sam s seboj resne težave in da mora to prebroditi. Mene vse skupaj ubija, a ne vem, kaj naj storim. Karkoli naredim, se lahko nat.... Če nanj pritiskam in vanj silim, se mu lahko še bolj "zagravžam", če ga pustim pri miru, pa se bojim, da se bo tega, da je najin odnos nikakršen navadil in si bom sama skopala jamo.

Zanima me, ali je sploh še možnost, da najdeva pot nazaj. Saj vidim, da čisto vseeno mu ni. Če se je sposoben več ur pogovarjat z mano o odnosu, potem mogoče še ni vse izgubljeno, skrbi pa me, da dve osebi, ki se tako oddaljita, skupno pot težko ponovno najdeta. Pravi, da ni druga in da naj ga nekaj časa pustim, da sam pri sebi ugotovi kaj hoče. Mene pa ubija!

Prosim povejte mi, ali je vredno vztrajati, je še možnost, da se izvlečeva, ali naj sama naredim naslednji korak in ga zapustim. To zadnje bom sicer storila zelo težko a ker ga imam res rada, bi, če bi on to potreboval tudi to naredila. Res pa nočem kar obupati, saj sva v odnos vendarle vložila deset prelepih let. žal, pa je iz mojega najbolšega prijatelja postal moj največji sovražnik, saj me že biti z njim v isti sobi neizmerno boli.

Hvala za nasvet, če ga bom dobila. V nasprotnem primeru pa hvala za prostor, kjer sem lahko izlila svojo dušo, saj drugega mesta za to ne najdem.

LP

Ja. Tudi sama sem najprej mislila, da ima preprosto drugo, ampak, zakaj bi me potem prosil, naj z njim vztrajam in naj počakam, da se bodo stvari uredile. Vedno sva imela odkrit odnos in vedno, sva si vse lahko povedala. Če bi imel drugo in bi ga to morilo toliko, da bi bil v odnosu do mene drugačen, bi mi blo logično, da bi stvar hotel končati, ne pa, da bi se nekaj matrala, če stvar ni več takšna kot je bila. Kar se pa tiče moje izobrazbe in službe, pa poteka vse po planih. Sem doštudirala, se povzpenjam, nisem sicer glih neki Einstein ampak mislm, da imam v glavi dovolj pošlihtano, da to ne bi smel bit problem. Tudi zredila se v zadnjem času nism, da bi ga to odbijalo, kar bodo verjetno vsi moški najprj pomislili. Vse skupaj se je spremenilo čez noč. Tolaži me le to, da nama je volja očitno še ostala in da sva se pripravljena o zadevah še vedno pogovarjat, sam mene skrbi, da mu ne bom preveč "za vratom" in ga bom s tem samo še bolj odgnala.

Hvala vsem, ki ste si vzeli čas zame. Lepo je vedeti, da na svetu nisi sam s svojimi težavami.

LP

žal mi ni jasno, kje v mojem sporočilu si najdu posesivnost. Mislm, da sva imela midva vedno zelo odprt odnos. Nikoli ga nisem zadrževala doma. Prej sem bila preveč zaupljiva kot premalo. Vsak teden vsaj enkrat je šel sam s svojimi prijatli na .... kamorkoli že, niti spraševala ga nisem, kje in s kom je bil, še lansko leto je šel sam s prijatli na morje, ker jaz zaradi študija in službe nisem mogla zraven. Vedno sva bila dve popolnoma samostojni osebi. Vsak sva imela svoje življenje, ob tem pa sva si bila prijatelja, zaupnika, ljubimca ... Vedno sva ga lahko skupi zažurala, se skupi veselila, skupi sekirala .... Intimni odnosi, so bili pri vsem tem še najmanj pomembni, pa kljub temu ni bilo nikoli izgovoro, mi ne paše, me boli glava ali kar koli. Kar se tega tiče sva se zelo ujela. Tudi sama sem bila v odnosu z njim, tudi kar se tiče intime veliko bolj odprta, kot sem si kadarkoli mislila, da bom. Saj sem ga bila tudi jaz kdaj pa kdaj sita, pa sem želela trenutke zase, pa verjetno je bil tudi  on mene kdaj, pa je šel takrat s prijatli, al pa se vozit z motorjem, al pa z avtom al pa kar mu je pač zapasalo, pa je blo to v enem ali dveh dneh mimo. Tokrat pa imam žal občutek, da gre za nekaj več.

Tole bi pa vprašala moški spol. Razumem, da nekateri moški preprosto ne morejo biti zvesti. Ampak navadno ti moški niti nimajo slabe vesti in lahko pred svojo partnerko enostavno igrajo in verjetno ta niti ne občuti razlike. Ni mi pa jasno, o.k. če me je prevaral in če mu sedaj ni več za bit z mano, zakaj mi tega pač ne prizna. Povedala sem mu tudi, da če me je prevaral naj mi pove in bova stvar pač poskušala uredit. Sej ne vem, če sm dost jasna. Zanima me, zakaj bi vztrajal, če bi bil razlog za najine težave pač to, da si je našel drugo. Sej otrok še nimava, kar se tiče finančnih zadev, pa mislim, da se zaveda, da če bi me postavu pred vrata, mu ne bi vzela čisto nič, niti tistega, kar sem sama doprinesla.

LP in hvala

quote:cbe4fea7e5="šema"žal mi ni jasno, kje v mojem sporočilu si najdu posesivnost.