Hja, 'oddaljila' sem se, toliko kolikor se lahko. Fizično bolj težko, a ne, ker v naslovu piše
Kako živeti...
(skupaj)Čustveno, psihično...iz glave, iz srca...? Zaželim si, da bi obstajala čudežna radirka.
In tako bolj živim sama s sabo in s svojimi mislimi, idejami kako..., kaj pa če bi..., tako na zunaj bolj v tišini in izoliranosti, v notranjosti pa v meni vre in se mi totalka meša. No, priznam da to nikakor ni edini
šmorn, ki me mori, je pa eden od napornih, je moreč, boleč in dolgotrajen.
Skrbi me dejstvo, kako to vpliva in bo še vplivalo na vse nas?
Že tako že leta pokam po šivih, in trudim se in!, a vse več sranja se nate zgrinja. Začnem se spraševati - a mar nikoli ne bo konca? Po drugi strani, pa se zavedam, da so stvari lahko veliko veliko! hujše. In takrat, ko se tega zavem, sem nekoliko pomirjena, hvaležna in vesela. A to še ne pomeni, da ne hrepenim po izboljšanju.
Najhujše je to, ker ne morem ne zbežati in vse skup izbisati nit' ne morem ostati in pomagati.