Kako naj prebolim?

Pozdravljeni..

Imela sem psa mešančka, ki je bol že star 14 let, vendar še v dobri formi. Je le oglušel in na enem očesu je imel mreno...

Pred nekaj dnevi, ga je moja oma odpeljala na usmrtitev, brez da bi mi o tem kaj povedala. Za mene je bil to pravi šok, saj mi je ta pes pomenil vse na svetu!  Imam le eno zelo dobro prijateljico, drugače pa je bil on moj najboljši prijatelj.

Počutim se, kot da bi izgubila družinskega člana, ki je bil skoraj vso moje življenje z menoj. Sedaj je od tega minil teden, jaz pa še vedno jočem za njim.

Kako naj to bolečino prebolim?

Imam še eno psičko (labradorko), ki je stara 6 mesecev, a je ne maram, ker nebo NIKOLI zapolnila te praznine. Gre mi na živce in nočem je niti gledat. Drugače je zelo lepa psička in rada bi jo imela rada.. vendar ne gre..

Prosim pomagajte..

Kako pa je lahko kaj takega naredila? Pa zakaj? To se mi zdi pa res grdo, ni ti povedala, se posvetovala s tabo...

Sicer ti pa ne vem kaj drugega povedat, kot to, da čas zaceli vse rane, tudi to bo. Probaj čimveč hoditi ven, dobi se s prijateljico, kakšnimi kolegicami, skratka, čimbolj se zaposli, da ne boš toliko razmišljala o tem, pa bo bolečina počasi manjša.

Čas zaceli vse rane!

Oma mi je rekla, da mi ni povedala, ker je vedela, da ji jaz tega ne bi pustila.  Tako sem ji zamerila, da se nočem z njo niti pogovarjati.

Glede časa imate sicer prav, samo kaj ko me vsaka stvar spomni na njega..   Priznam pa, da je tudi že pretekel dan, ko sem le 1x do 2x pomislila na njega.

Razumem, da nova psička ne bo zapolnila praznine po izgubi tvojega ljubljenčka, vendar psička ni nič kriva in tudi ona si želi tvoje pozornosti in ljubezni. Razumem, da si jezna na mamo (jaz bi bila tudi) ampak poskusi se spoprijateljiti s psičko, boš videla kako ti bo s svojo ljubeznijo pomagala preboleti.

Hvala Saša za nasvet.

Je pa en problem, ta psička samo grize (nenormalno) in je niti božat ne morem. Vem, da je to zanjo le igra, ampak meni ni prijetno, da imam potem roke pokrampane in pogrižene (včasih do krvi). Rada bi jo vzgojila, a je ne morem, ker je veliko na videndu (kjer živi deda).

Malab ojla!

Tudi meni so nardili enako, ko sem bila v bolnici so dali usmrtit mojo muciko, ko je bila stara 14 dni in nisem nič vedelaBil je velik šok, ko sem izvedela, da je ni bilo več pa niti poslovit se nisem mogla. Zdaj je že od tega 3 leta in še vedno imam po sobi njene slike in velikokrat se spomnim na njo...svetujem ti, da pač ohraniš lepe spomine, ki si jih preživela z svojo psičko.

Vso srečo

Hvala...

Kako pa je bilo tvoji muciki ime?

psički kupi kakšno igračko za žvečenje da te nebo več grizla,in imej jo rada(pomojem bi to hotel tudi tvoj kuži ki te zdaj z nebes opazuje)

"Imela sem psa mešančka, ki je bol že star 14 let, vendar še v dobri formi. Je le oglušel in na enem očesu je imel mreno..."

Da ga je dala oma usmrtiti je delala po mojem mnenju dovolj humano. Mislim, da je to bolje, kot da bi se psiček matral in umiral v mukah. Le to pa tvoji omi zamrim tudi jaz, da se s teboj o tem ni pogovorila in da bi se skupaj odločili, kaj bosta storili. Vedno sta dve ali več rešitev. Toda sedaj je prepozno. Oma sigurno tega ni storila zato, da bi te prizadela amak zato, ker je bila prepričana, da bo to tudi zate najboljše. Sedaj ti ne ostane drugega kot, da se naučiš odpuščati in imeti rada tudi druge.....

Lepo nedeljo ti želim in ne pozabi na drugo psičko, mogoče je pa ona tista, ki ti bo lahko največ pomagala. Pelji jo danes na sprehod in se pogovori z njo.

Lepo nedeljo želim tudi ostalim na forumu

Rada bi se vsem zahvalila za vaše spodbudne besede, ki sem jih tudi ubogala.

V nedeljo ko je oče praznoval rojstni dan, smo šli na vidend k omi, kjer je labradorka. Ko me je zagledala me seveda spet vso polizala in pogrizla... opazila sem, da je pri meni najraje in da se le pri meni umiri.

Mislim, da se ji bom res probala posvetit in da jo bom kmalu imela tako rada, kot prejšnega kužija.

Hvala, še enkrat vsem za spodbudne besede.. res mi je malo lažje

Res ni bilo lepo kar je storila tvoja babica, saj bi se morala pogovoriti s tabo. A najbrž je vedela, da ga ti ne bi pustila uspavati pa čeprav bi bil še tako bolan. Najbrž kužka tudi veterinar ni usmrtil kar tako. Verjetno je bil še kaj bolan pa ti tega nisi vedela.

Vem kako je hudo, ko ostaneš brez najljubšega, najboljšega prijatelja. Jaz sem se morala odločiti sama in svojega kužka odrešiti muk. Bila pa sem poleg njega in ga držala v naročju, ko se  je poslavljal od tega sveta. Skupaj sva bila petnajst let in pol.  Še zdaj se vsak dan spomnim  nanj.  A sedaj mi že pet let dela družbo druga zverinica, ki mi polepša prav vsak dan. Prav tako jo imam rada  in ona bi zame naredila vse.

Torej...pobotaj se s svojo labradorkico. Ona ni čisto nič kriva in delaš ji blaznoooooo krivico (kar pomisli, kako tesno bi bilo pri srcu tebi, če bi te nekdo, ki ga imaš blazno rada, takole sovražil pa ti ne bi bila za to čisto nič kriva). Uživaj z njo kolikor se le da. Je le mlada psička, ki si na tebi malo brusi zobke pa saj to delajo vsi mladi kužki. Ker je stara že šest mesecev, ti povem veselo novico. Mlečni zobki ji bodo zelo kmalu izpadli, potem bo pa vredu in te tudi grizla ne bo več. Do takrat pa ji kupi kakšno palčko iz goveje kože, ki se dobijo v skoraj vsaki trgovini. Potem pa se naj vleže poleg tebe, ti pa palčko drži v rokah, med tem, ko jo bo ona žvečila. Boš videla, kako bo fino in kakšni prijateljici bosta postali. In vem, da te ima psička že zdaj blazno rada, saj so kužki nepokvarjena bitja, ki ti ljubezen 100%, brezpogojno vračajo. In ker vem, da si tudi ti fajn punca (drugače te prejšnji kuža ne bi imel tako rad), vem, da bosta kmalu postali nerazdružljivi prijateljici.

Se strinjam. Popolnoma. Pa vesela sem da ti je uspelo malab

 Mojcej, a si ti kopirala post od Andreje, malo nad teboj???

Ker se mi je zdelo, da sem to že brala.