To, da mi dve kolegici ze vec kot dve leti vracata knjige oz ucbenike in DZ, ki sem jima jih pososdila v gimnaziji. Jaz sem imela vedno svoje nove kupljene in ker sta oni dve padli en letnik sem jima vedno posodila dolocene knjige, ki sta rabili in jima jih tudi pustila, da sta jih imeli se v cetrtem letniku, ko bi jih jaz ze lahko prodala dalje. Valda sem jima jih dala zastonj in to brez najmanjsih problemov, samo mi gre pa sedaj na zivce, da ju moram jaz prosit, da mi vrneta moje knjige. Meni doma ze tri leta skupaj tezijo naj jih prodam (dokler so se v skladu z ucnim nacrtom, nekatere so vmes tudi ze zastarele nazalost) in je potem toliko slabe volje na vseh koncih zaradi tega. Jaz jima recem, smotano mi jima je ze tezit, ker si mislim, da bi bil clovek lahko toliko vesten, da vrne nekaj kar ni njegovo, sploh ce ne protebuje vec in ce mu lastnik za to ze prkrat rece! Moji mami se seveda tudi zdi neumno, da jih se nisem prodala, ce se je ona ze vsako leto skesirala in mi kupila vse, da jih sedaj ne prodam naprej, ker so (vsaj bili) ful lepo ohranjeni in da bi pac saj nekaj denarja dobila nazaj. Joj, res sem slabe volje zaradi tega, ce nebi bili moji kolegici bi jima po moje ze racun izstavila!