Imeti otroke?!

Najprej vas lepo prosim,da me ne obsojate in ne gledate name kot na neko čudo. Nisem bav bav in "imam srce" (veliko)!

 

Stara sem nekaj čez 20 in sem študentka. S fantom sva skupaj že kar nekaj let in tudi on podobno razmišlja.. (to povem, ker se mi zdi pomembno). Zadnje čase velikokrat nanese tema pogovora na to, da moram izraziti svoje mnenje o tem, kdaj bom imela otroke, koliko, ali razmišljam o tem... Potem povem svoje mnenje in sem deležna velikega ogorčenja in obsojanja.

Ne, ne želim si svojih otrok. Enostavno ne vidim smisla in nimam te potrebe. Ali moj materinski čut še ni razvit?! Saj imam rada otročke, rada jih gledam, jih popestvam... Ampak ne bi imela svojih. Vem da je to velika odgovornost, vendar vem da ni problem v tem da bi se bala te odgovornosti. Enostavno nimam želje. Zdi se mi, da lahko svoje življenje zapolnim drugače ampak ravno tako kakovostno. Ne vem kako bi razmišljala, če bi si tega želel moj fant?! Vendar naj povem da on ni nikakor vplival na to da tako razmišljam in je le naključje da tudi on tako misli.

Vem da si večina (ali pa celo vse) želite svojih otrok. Vse moje prijateljice si želijo ogromno otrok. Je z menoj kaj narobe?! Sem čudna?! Bi mi zaupali v varstvo svojega otročka, ali se vam po vsem tem zdim bav bav?!

Sama se ne obremenjujem, kaj si mislijo drugi, vendar bi res rada vedela, ali je to moje mišljenje tako napačno?

Seveda dopuščam možnost, da se z leti moje mnenje spremeni, ampak sedaj je tako kot je. Tudi v preteklosti je bilo podobno.

 

Kakšno je vaše mnenje?

Nisi čudna. Za otroke bo še vedno dovolj časa. Vidva s fantom kar uživajta v svojih stvareh in mogoče vaju čez 10 let prime želja.

Meni se ne zdiš nič čudna.

Morda se boš kdaj kasneje premislila, morda pa tudi ne.

 

(Meni bi se mogoče prej zazdel čuden tisti, oz. tista, ki si želi res VELIKO otrok.)

He he he nisi čudna. Jaz pri svojih 24ih si ne želim otrok. Ne čutim potrebe po njih. Rada imam kakšnega v varstvu, rada sem z njim, vendar le za kak dan ali dva. Kaj bo v prihodnosti nevem.Ne bom trdila, da si jih nikdar ne bom želela, ker enostavno nevem.

Ko in če bo čas, bom začutila in jih imela. Do takrat se ne bom sekirala in bom uživala v mladosti!

Niti najmanj ni čudno, da si ne želiš otrok ob tej staorsti. Ko sem bila sama stara 20 let, se mi je zdela popolnoma nemogoča misel, da bi imela otroka... kar zgrozila se se, če mi je kdo to predlagal. Sedaj pa sem stara 27 let vem, da še ni prišel čas zanje, vendar tudi vem, da si jih želim in da jih bom nekoč imela.

Jaz sem sicer iz paketa "čimveč otrok" a se mi tvoje razmišljanje ne zdi nič posebno. Ljudje smo različni in imamo različna nagnenja in želje. Lepo je, da tako iskreno to poveš. Otroci so velika odgovornost in  žrtev in imeti jih kljub temu, da v tebi ni želje je zelo delikatno. Veliko ljudi se zaradi nekih klišejev in stereotipov kljub ne želji vseeno odloči  zanje, zato je tudi toliko nesrečnih otrok in družin. Zadnjič sem bila pri prijateljici (v blokovskem naselju) in je iz balkona sosednjega bloka vpila ena baba na mulota: "marš se umit in žret". Takim bi treba seveda otroke vzeti.To me bolj skrbi.

Mislim pa da želja po otrocih pri tebi še lahko pride in pomembno je, da tem svojim občutkom prisluhneš in jim ostaneš  zvesta.

Pri dvajsetih tudi jaz ne bi imela otrok. Takrat tudi prijeti nisem hotela nobenega.

Potem me je pa pri 25ih usekalo in sva zastavila.

 

Romy, prav nič nisi čudna.

Se strinjam z ostalimi... želja pride ponavadi v današnjih časih malo kasneje. Pri meni se je pojavila, ko je bil faks pod streho, ko sem spoznala "pravo" osebo, ko sem dobila nečakinjo, ko je najboljša prijateljica prvič rodila... Dozori počasi v tebi, tega ne moreš naštimat.

Jaz imam še hujši problem. Sem 28, pa si jih tudi (še) ne želim.

 

Moj muci si jih pa. Pa se mi zdi nefer do njega, ki bi jih rad imel... Ampak čutim, da bi "breme" padlo name, ne vem zakaj. Mu ne zaupam dovolj? Pa sva drugače fajn, skupaj sva že 8 let in živiva skupaj.

 

Tudi najini prijatelji imajo naraščaj... A mene to nič ne privlači. Še huje. Vedno bolj me moti, če grem kam na obisk, pa ves čas nekaj okoli mene vrešči in izsiljuje... Pa prideva domov, pa rečem: uau, kakšen mir imava. Takrat se tudi on strinja z mano.

Prebirala vaše odgovore, da ni nič narobe, če si ne želiš otroka pri 20-ih ali 25-ih. Vse lepo in prav. Tudi jaz si jih pri teh letih nisem želela in sem si mislila, saj s časom bo pa to prišlo.

Zdaj pa že tudi jaz razmišljam, če je z mano kaj narobe. Letos bom namreč stara 30 let in si še vedno ne želim otrok. Ne vem več, če je to normalno. A je možno, da si jih bom sploh kdaj želela?