Česa ne marate/ne prenesete?

daisy je napisal/aNajbolj sovražim hinavščino, potem pa še tričetrt stvari, ki so že zgoraj naštete.

tud jst da ne bom vse še enkrat naštevala

Ljudi k misljo da so neki več pa misljo da so fuuuuul pametni

Se mi kr lasje naježjo                  Pa  vse  kr ste prej napisale

Ne maram razvajenih (majhnih in velikih) otrok, ne maram nespoštovanja dogovorov, težko prenašam nezanesljive ljudi okoli sebe.

Sedaj pa še vprašanje za nas vse skupaj: se sploh zavedamo, da so lastnosti, ki nas motijo na drugih, pogosto projekcije naših lastnih lastnosti/dejanj? Tistih, ki smo jih postisnili v podzavest, tistih, ki se jih bojimo, tistih, po katerih hrepenimo, tistih, ki bi se ob primernem trenutku in v primernih okoliščinah lahko pojavile tudi pri nas, tistih, za katere so nam že kot otrokom vcepili v glavo, da se ne spodobijo, pa smo kdaj pa kdaj vseeno tako ravnali (dokler nas niso uspešno zatrli) in še kakšnih.

Predlagam, da preberete knjigo: Debbie Ford: Temna stran iskalcev svetlobe. Meni je dala misliti.
Seveda ne morem kar čez noč iz svoje kože, ampak se trudim, kadar mi začne iti kdaj kakšna stvar neznosno na živce, da se vprašam, zakaj. In odgovor iščem znotraj sebe, ker prej pridem do njega, kot pa če s prstom kažem na druge.

No, kot sem že rekla: tudi jaz sem krvava pod kožo.

S tem se pa ne morem strinjati.

Ni vse, kar nas moti v ljudeh okoli nas, izključno v nas samih.

Jerca je napisal/aTinkara ! To naj bi bilo v smislu: Kadar kažeš na nekoga s prstom, potem trije prsti kažejo nazaj nate !

Jerca točn tko , točn tko

Silver,

če že niso (prikrito) v nas samih, pa imamo tam vsaj žulj, pri katerem zajavkamo, kadar nam kdo stopi nanj.

Povedala ti bom npr. en primer iz lastnega življenja in sicer kar enega tistih, ki sem jih navedla: težko prenašam nezanesljive ljudi okoli sebe.

Na splošno velja, da sem zelo zanesljiva oseba. Ne raznašam čvek, prihajam točno ob dogovrjeni uri, ponudim pomoč ljudem v stiski, včasih celo prej, preden zanjo prosijo, držim jih za roko, kadar se morajo izkopati iz bulimije ali npr. alkoholizma, naredim, kar sem obljubila ipd. No, z redkimi izjemami.

Pa mi gredo nezanesljivi ljudje vendarle hudo na živce. Zakaj? Zakaj pa me ob pamet ne spravijo neskončne laži sodelavke, ob katerih jo drugi že precej časa grdo gledajo? Zakaj toleriram mamine dolge monologe, medtem ko sestra popi*di in dobi ošpice, kadar jo sliši? Zato, ker to niso moja občutljiva področja, medtem ko zanesljivost ljudi je.

Ko sem bila še čisto majhna, se je oče odselil. Ko sem ga najbolj potrebovala, ga ni bilo ob meni. Ko sem ga klicala, me ni poklical nazaj. Ko je obljubil, da v nedeljo pride, je pozabil name, ker je kartal s prijatelji. Ko je prišel 5. v mesecu, nisem dobila preživnine, ker je prejšnji mesec pustil službo in ni imel denarja. Nanj se nisem mogla zanesti. To teorijo je močno podžigala tudi mama, ki se je naravnost trudila, da bi ga tudi jaz zasovražila.
Pa ona ni bila dosti boljša v smislu zaupanja. Delala je v recepciji nekega hotela, pogosto popoldne in ponoči. Ni je bilo ob meni, ko sem hodila spat, čez dan sem pogrešala njene objeme, pogovore, razumevanje. Iskala je novega partnerja in je bila pogosto zdoma tudi takrat, ko ni bila v službi. Nanjo se nisem mogla zanesti.

V svet odraslih sem torej prinesla vase vtisnjeno sporočilo, da se na ljudi okoli sebe ne da zanesti, ker sta mi starša pomenila ves svet in sta onadva tako ravnala. V sebi pa sem vseeno čutila, da tako ni prav in si prisegla, da bom sama drugačna.

Z leti sem se naučila zanašati sama nase. Vseeno pa pridejo trenutki, ko sem odvisna od drugih in mi ob vsakem najmanjšem sumu, da se potrjuje moja teorija, v glavi zazvoni alarm, čeprav drugi okoli mene majhne zamude ali pozabljene obljube o dveh bananah iz trgovine niti ne opazijo. Zaradi tega ne maram ljudi, na katere se ne morem zanesti.

In najbrž sem tudi zaradi tega srečala partnerja, na katerega se v vsakdanjem življenju zelo velikokrat ne morem zanesti. Da bi/bom enkrat presegla zgrešeno teorijo, ki sem jo nekoč zapisala na svoj zemljevid sveta.

Razumeš, kaj sem hotela povedati?

Najbrž se to pojavi kot nek strah, da taki pač ne bi želeli biti in zato takih, npr. lažnivih, zahrbtnih, nesramnih ljudi ne maramo.

Ob vsem že naštetem, česa ne marate, se lahko pridružim mnenju večine.

Naj pa napišem tudi, kaj pri sebi ne maram: ne maram svoje lastnosti, da takoj verjamem vsakemu človeku, ki mi reče eno lepo besedo, pa čeprav me potem 10x zakolje v hrbet. In ker se pri 31-ih še vedno nisem znebila tega, se takšni ljudje kar lepijo na mene. In potem padem v stanje, ko ne zaupam nikomur, ki pride mimo in se zopet izkaže, da tudi to ni v redu. Imam pa to srečo, da moj oče in moj partner takoj prepoznata hm... hinavske ljudi in se čedalje bolj zanašam nanju. V vsem življenju z mojim očetom in v 15. letih s partnerjem, se nobeden od njiju ni nikoli zmotil pri presoji ljudi.

Me je pa seveda hudo veliko stala izkušnja tega zaupanja v nekoga in to v sorodnico, ki me je potem tako grdo zaj..., da še danes zarad tega "trpim" tako psihično kot materialno.

Se pa popolnoma strinjam s Tinkaro oz. z vsem, kar je napisala.