Objavljeno: 14. jan 2007 11:37
Odšla je punca moja! Ta četrtek.
Takole se je spominjam:
Takole je prevzgajala moje mačke 
Takole me je metala iz kavča:
Takole je kazala zadovoljstvo:
In takole sva bili obe srečni... davno, davno:
Ta trenutek ne vem kako naj živim naprej. Najhujša so jutra, ko ne najdem nobenega razloga da bi vstala iz postelje. Strah me je priti domov, ker vem da je ni. Strah me je lepega vremena, ko si želim da bi lahko šla z njo ven. Strah me je sprehodov, saj je še povsod... PRAZNINA! Če bi vsaj za pet minut nehalo boleti.
Srečno punči, vem da te moram pustiti da greš! O bog, kako te pogrešam!
samo ostržka
0
0
. Vem, kako boli ob odhodu ljube živalce. Imej jo v lepem spominu in vedi, da ji je bilo lepo s teboj in tebi ob njej.
. Ampak, vem pa tudi, da boš zmogla, da bo čas naredil svoje in da jo boš pustila. Spustila. Ji dovolila, da gre tja. V pasja nebesa. Saj veš, da ji bo tudi tam lepo ...
Iz lastnih izkušenj vem, da izguba domačega ljubljenčka ni čisto nič lažja od izgube človeka, ki ti je blizu! Ko nam je umrl prvi kuža, sem prvič videla jokati celo mojega očeta! 
