Midva sva spet v manjši krizi.
Ne vem, a sem jaz čudna, sebična ali nedojemljiva za "pričakovanja" oz. želje drugih.
Sem že nekaj časa v zelo stresnem obdobju...službo imam stresno, poleg tega zaključujem diplomo (za katero mi je tudi on nonstop govoril, da naj jo že dokončam, ker vlečem s tem že 2 leti). Vedno sem utrujena. Čez teden potekajo dnevi tako
služba do 5h, pridem domov, pojem, malo pospravim in se lotim diplomske tja do 10h, 11h in zatem padem mrtva v posteljo...(to je zdaj obdobje slabih dveh mesecev)..vikendi so nekoliko bolj sproščeni...a še vedno si ne vzamem celega dneva prostega (mogoče na vsakih 14 dni kako soboto).
Naj omenim, da mi res ni bilo do druženja z ostalimi (njegovo družino, njegovimi kolegi....tudi moje prijateljice sem sedaj dala malo na stran, a razumejo). Ne vem no. Cel teden sem čakala, da si tisti petkov večer vzamem prosto...prosto bodisi zame (ker sem pač oseba, ki rabi čas zase) ali za naju dva....za druge ga je pač zmanjkalo....
No sedaj sem bila zadnjič čisto v šoku, ko mi je vrgel pred nos toliko očitkov, da kar nisem takoj dojela vse....da ni nič več od mene, da nimam nobene energije več, da nočem nikoli nikamor iti, da nič ne počneva več skupaj, da za vsak predlog, ki ga poda vedno rečem NE oz. se pač ne strinjam (ali se mi ne da, ali mi ni do tistega)....sem mu rekla, da naj potrpi sedaj...da ne vem, kako ne razume, da sem v takem obdobju, da sem mu prej povedala, da bo tako in da vsi ostali razumejo on pa ne. Je odvrnil, da ostali ne živijo z mano on pa.
Odvrnil je tudi, da ni samo to obdobje, ampak da je že dlje časa tako (že preden sem pričela s to diplomo) in da sem njemu ne zdi, da bo kaj bolje....lahko si predstavljate moj šok in žalost obenem. Nisem vedela, da je tako hudo. Ne morem kaj, da se ne bi ob tem vpršala, če sva si pa mogoče res preveč različna. Saj sem vedela, da ni vse vedno ok med nama, a nisem vedela, da je tako hudo. Še najbolj žalostno mi je, da tega nisem občutila.
Ne vem....saj sva si različna...sem sicer družabna, a priznam, da mi ni ravno do druženja z večino njegovih prijateljev, ker ne vem....smo si preveč različni....razni vikendi pijančevanja (ne zdaj pogosto a parkrat na leto, pa sem sama večinokrat zavrnila takšno ponudbo in je šel dragi sam, ker ga nikoli nisem hotela omejevati - zaradi tega sem tudi vedno mislila, da mu je to ok, če mene pač ni zraven). Ne vem no, meni je to tako
passé....
Pa vedno ob takih komentarjih izpadem jaz kot "omejena" in "zategnjena". A sem res tako čudna? Meni se zdi, da se vendo trudim, če je kak problem pri nama, vedno poskušam s pogovorom nekako najti nek kompromis, a sedaj se mi zdi, kot da ni več te moči iz njegove strani...ne vem...saj imava pač takšna "zasedanja" a nikoli dejansko ne rešiva problema.
Vedno sem ravnala tako kot sem občutila in tudi tu ne morem iti preko sebe. Če se v družbi določenih ne počutim sproščeno, potem se z njimi ne bom na veliko družila (tudi to je rekel, da mi noben od njegovih prijateljev ni všeč in da pri vsakem najdem kako slabost, kar se meni ne zdi res...mogoče sem preprosto preveč zahtevna oseba..pa ne namenoma).
Ne vem, a res izpadem kot da se nonstop pritožujem (po njegovem mnenju namreč se). Da oddajam slabo energijo in še njega napolnim z njo.
Sploh ne vem, kaj naj si mislim.
Je pa tako, da se imava oba rada. Mogoče je preprosto postalo monotono in ima on težave s soočenjem le tega, je to možno? Jaz nimam takšnih težav, je pa res, da se zavedam, da ni vse čisto ok....Je pa res tako, da so pri nama interesi čisto kontra....on obožuje kolo, jaz se nanj spravim le stežka....jaz sem si od nekdaj želela, da bi obiskovala plesne tečaje, a on tega ne mara....bz naštevam, ker je tega veliko....
Morala sem se malo izpovedati....pa se opravičujem za zmedo...