Skupaj sva dve leti. Sicer ne živiva skupaj, vendar se običajno zvečer dobiva in spiva skupaj. Problem se pojavlja že od začetka, ampak sem mislila, da se bo sčasoma kaj popravilo in nisem želela pritiskati. Bom razložila na primeru... Zelo me moti, da kadar se dogovoriva, da se vidiva, se on enostavno ne prikaže, ker je moral medtem skočit na pijačo s kolegom (ali kolegi, ki jih je srečal). In potem ga ponavadi cel dan ni. Nimam nič proti če gre kam, vendar se mi zdi normalno da če si z nekom dogovorjen, da mu sporočiš če pride do spremembe. Kolikokrat sva se na začetku dogovorila, da bova zvečer skupaj in je on rekel grem samo na eno pijačo, pa se vidiva in potem ga ni bilo celo noč. Če sem rekla, da se mi to ne zdi lepo kar počne, naj raje reče danes me ne bo se jutri vidiva, se samo zdira in me obtožuje, da mu ne dovolim nikamor!!! Halo!!! A sam mi piše smse za 15 minut bom doma in potem ga ni 8 ur. Na začetku sem ga še kdaj poklicala, če sploh misli prit, ker se mi zdi neumno čakat, ko bi medtem lahko počela kaj drugega. Zdaj pa ga pustim bo že prišel če bo. In potem me sam pokliče in govori zdaj grem od tu in potem ga zopet ni nekaj ur. Sem pač oseba, ki da veliko na to da se držim tega kar rečem in to pričakujem tudi od drugih, predvsem če se z nekom nekaj dogovorim.
To se sicer ne dogaja vsak dan, sigurno pa se zgodi parkrat na mesec. Bilo je milijon podobnih primerov in vedno ima nek izgovor. Na koncu sem pa seveda jaz kriva, ker sem tak zmaj.
Zaradi tega sem izgubila zaupanje vanj, občutek imam da mu ne morem ničesar več verjet. Kot da se samo jaz trudim za nekaj on pa vztrajno vse podira. Včasih se mi zdi, da počne namerno to kar ve da me bo jezilo. Npr. če bom jezna ker ga čakam njega pa dolgo ni domov, bo iz principa ostal še dlje. Kao da bo on dokazal svojim kolegom, kak frajer je, da on ne naredi nič kar mu punca reče, da on ni neka copata.
Sama vem, da tudi če sem s kolegicami, in sem dogovorjena z njim, da kam greva, znam reči se dobim s fantom, on pa kot da ga je sram. Ne vem več no.Čeprav on govori da me ima rad itd. tega sploh ne verjamem več.
O tem sem se skušala z njim pogovorit, a vedno za vse krivi mene, kot da ni nič narobe z njegovim obnašanjem, kot da je to normalno in moram jaz to razumet. Iz meseca v mesec je slabše, jaz pa nimam več živcev za tako norčevanje.
Se samo meni zdi ali je pri svojih 29 letih še zelo nezrel in nepripravljen na resno zvezo??
Nisem več ravno najbolj rosno mlada in želim ob sebi nekoga na kogar se lahko zanesem in mu zaupam, ne pa da nikoli ne bom vedela ali bo ali ne. Bom poslala moža po plenice in ga sploh ne bo več domov, ker se ga gre napit:javascript:emoticon(':)')