Žicanje

Ali se pustite nažicati, kadar sredi ceste kdo stopi k vam in vas prosi za denar? Včasih so zgodbice, s katerimi se nam približajo, zelo očitno privlečene za lase - si v takšnih primerih vseeno rečete, da človek pač potrebuje denar, in mu ga date?
Mene ponavadi zmoti, kadar se kdo obrne name z izmišljeno zgodbo, za katero zgleda, da bo trajala in trajala (tudi telesna govorica , ki jo spremlja, je ponavadi zelo čudna). Čeprav razumem, da človek potrebuje denar, vseeno ne vem, zakaj bi se morala oba delati, da verjameva zgodbici - sumim pa, da za stvari, ki jih v resnici potrebuje, ne bi nič kaj z veseljem prispevala.

Žal je tega vsak dan več, že tako preveč, da če bi se pustila nažicat bi že v enem sprehodu po centru Ljubljane razdala vse kar imam v denarnici. Rajši darujem dobrodelnim organizacijam, za katere upam, da pravično uporabijo denar.

Iree, welcome back!!! 

Jaz včasih dam. Ponavadi pjankom, ki mi odkrito rečejo da zbirajo za litro, pa mogoče se še malo pohecajo zraven, si ne morem pomagat Par let nazaj sem mela celo "svojega" klošarja Tončka v parku za Ajdovščino, ki mi je vsakodnevno za malico čuval klopico. Pa še eden z Merkatorja pri Majdi Vrhovnik, ki ga že kar dobro poznam in vem, da je resnično v težavah in je eden redkih, ki ni alkoholik.

Je pa v Ljubljani eden mlad, ki ga vsakodnevno vidim in mi zgleda zadrogiran. Vsakič, ko me vidi, mi reče, da je zgubil mesečno. Pred leti me je pa en podoben temu celo udaril.

Jaz običajno dam, sem si pa postavila eno malo 'interno' pravilo, da samo enkrat na dan (iz očitnih razlogov) in da mladim ne dajem. Ker imam pač raje starejše, četudi alkoholizirane ljudi, ki mi vsaj direkt rečejo, da zbirajo za liter. Enkrat mi je en vrečko iz Mercatorja pokazal, da ima kruh in salamo, sam še liter rabi za večerjo
Ob glupih zgodbah mladih se počutim neumno.

Aha, pa vedno kupim Kralje ulice. Čeprav jih je večina malo razočarana, ker dam samo eur zanje, ampak sem se odločila, da me to ne bo motilo

Ne dam.

Izjema se je pripetila zadnjič, ko je prosilec prepoznal mojega dragega (sta bila v paralelki) in se nekako ni pustil odgnati + je bila malo neprijetna situacija...
Večkrat pa razmišljam o tem, da bi mu dala kako hrano - morda sladico, ki mi jo, če jem na bone, zapakirajo za sabo.

Dam, kadar se počutim in ne dam kadar so preveč vsiljivi, in me stem odvrnejo. sem pa enkrat kupila kralja ulice in ga tudi prebrala, moram reči da dobiš popolnoma drugo sliko teh ljudi. 

Pred leti sem kak drobiž dala večkrat in to stalnim, običajno kakšnim starejšim, ki so bili prijazni in odkriti, za kaj bodo porabili. Zadnje čase dam redko, predvsem, ker so postali izredno vsiljivi in prodajajo buče (leti na mlade). Včasih,  če mi rečejo, da so lačni, pomislim, če jim grem iskat sendvič, pa me mine, ko se spomnim na sodelavko, ki je dala svojo malico enemu fantu, ki je rekel, da zbira za hrano ker je lačen ... Ko se obrne par korakov naprej, pa vidi fanta, kako meče žemlji v smeti. Zgodi se celo, da jim je kak € premalo in rečejo, da vejo, da imaš več.

Spet en fantič pri Mercatorju na Cigaletovi, tisti je pa iznajdljiv Vztrajno zbira za karto za vlak za kraj, kamor vlak sploh ne vozi. Tako je 2x nabasal na mojo (drugo) sodelavko, ki mu je potem drugič rekla "ja a ti nisem že rekla, da tja vlak ne vozi?". Spet en drugi, ki je žical pred leti, je imel GSM (pa ne ravno slabega) + hodil domov na kosilo - ne vem, moja logika je, da če nima za preživet in si lačen, potem ne uporabljaš telefon in hodiš domov na kosilo?  Skratka, hvala ampak ne hvala. Nimam toliko, da bi financirala lenuhe (imajo dve roki, dve nogi, hodijo, govorijo, slišijo, pa tudi švoh niso - če je nuja, se gre delat kamorkoli in karkoli), dam pa tistemu, ki je v stiski (se mi vsaj zdi, da je).

Kralje ulice sem prej kupovala, zdaj več ne, vedno naletim na kakšnega zoprnega, ki bi poleg prodaje časopisa še malo zaslužil, zadnjič je pa kolegici prodal en izvod in ko je želela vzeti časopis, je rekel, da je to njegov zadnji. Hja, potem pa ne prodajaj zrak. Sicer prav škoda, ker so imeli včasih blazno simpatične, z enim sva se prav lepo zaklepetala na avtobusni postaji in je bil zelo prijeten sogovornik.

Jaz zelo redko srečam koga, da bi me za kaj prosil, ker se redko gibam po centru Ljubljane, sama pa sem z vasi kjer tega ni.

Če se mi res zdi, da je človek v stiski, potem pomagam. A žal je vedno več sleparij, kjer ljudje enostavno izkoriščajo dobroto drugih. Ni mi všeč, če je človek vsilijiv in si izmišljuje zgodbice ...

Smo pa imeli letos v Turčiji izkušnjo z brezdomcem, ki ni "žical" na običajen način. On nam je naprej pomagal pri iskanju avtobusne postaje, nam razkazal in povedal zgodovino mesta. Nas "povabil" na pijačo in nam potem razkril svojo življenjsko zgodbo in povedal, da ga je zaradi izgube službe začel piti. Itak smo zaštekali, da je brez denarja, ampak ker je bil prijazen in ne vsiljiv, smo mu kupili še večerjo. Pri prvi pijači je naročil pivo, pri večerji pa Pepsi. Potem nas je prosil še za denar za avtobus, da bi lahko za praznik odšel domov ... Pa smo mu dali, čeprav smo se zavedali, da smo lahko njegove vsakodnevne "žrtve" in da bo denar zapravil za pijačo. 
Je bil vsaj iskren z nami in ni skrival razloga, zakaj je na cesti.

quote:111eaf2c45="Lai Ming" Kralje ulice sem prej kupovala, zdaj več ne, vedno naletim na kakšnega zoprnega, ki bi poleg prodaje časopisa še malo zaslužil, zadnjič je pa kolegici prodal en izvod in ko je želela vzeti časopis, je rekel, da je to njegov zadnji. Hja, potem pa ne prodajaj zrak. Sicer prav škoda, ker so imeli včasih blazno simpatične, z enim sva se prav lepo zaklepetala na avtobusni postaji in je bil zelo prijeten sogovornik.


To gre tudi meni na živce, ko imam človek samo en izvod Kralja ulice in pod njegovo krinko žica in potem dobrosrčno hočeš kupiti revijo, pa te odpika, da on pa samo žica. Tako da Kralja ulice kupim samo pri tistih ,ki jih imajo res veliko.

Še ko sem na gimnazijo hodila, sem poljanskim klošarjem dostikrat darovala za litro LOL. Pa vedno so po pravic povedali, da zbirajo keš za litro.

Sem pa velikokrat poslušala razne zgodbice... Predvsem na avtobusni ali pa na železniški postaji.
Prvi mi je naložil kako je prijatelja izgubil, pa da sta bila na koncertu in je ves denar zagonil, če bi jaz njemu posodila par tolarčkov za avtobus. Sem  mu rekla, da ne. Ker sem se z znanko pogovarjala, je rekel njej, da naj mi ona reče, da bo on njej vrnil. Potem je odvihral, mi2 sva se še pogovarjale, nakar čez 10min pride spet mimo in začne z isto zgodbico. Mu povem, da že vem za njegove težave in kaj me mulc vpraša: "A pa ste mi dala kej keša "?

Nazadnje me pa je en mulo "nategnil". Sem sedela na klopci, pride ves bogi do mene, mi pove da nima denarja, da se sploh ne upa domov, ker ga bo oče ubil, ker ga že 3 dni ni bilo domov... Pa sem mu dala 2€. No čez nekaj dni, sem tega tipsona spet vidla, na isti lokaciji z isto zgodbico, samo takrat sem naivnico, ki je že vlekla denar ven, opozorila, da on itak že 1 teden ne upa domov...

če se še kakšne zanimive spomnim, napišem

Jaz ponavadi dam nekaj drobiža, kolikor pač lahko pogrešam. Se niti ne obremenjujem s tem, za kaj bo šlo, to je osebna odločitev posameznika in npr. en zadetek se ne bo kar odvadil, če mu jaz ne bom dala tistih nekaj centov (vseeno pa mi je bolj všeč, da direkt povejo, kot če napletajo neke popolnoma brezvezne zgodbice). Kralje ulice tudi ponavadi kupim. Včasih sem imela enega "svojega" klošarja, pravi model, sva vedno še malo poklepetala. Aja, pa enkrat me je en prosil za drobiž, ampak nisem imela čisto nič v denarnici, samo eno tableto proti bolečinam in sem jo ponudila tistemu tipu (sem se hecala), on jo je pa kar vzel "za zraven k pijači"

no, jaz sem včasih dajala enemu na invalidskemu vozičku pred kapitljem, ki je v zameno obljubil, da bo na moj bicikel pazil 
zgodbe z mesečno in denarjem za avtobus me iritirajo,  nasilneže in težake ignoriram, enkrat me je pa ena smrklja po angleško prosila za denar, kao okradena turistka, ko pa ji ga nisem dala, me je kar lepo po slovensko ozmerjala in vpila za mano

Ja saj ljudje se bodo vsega zmislil za denar in vedno bolj bo tako, najhuje je ko se pa maldim sploh ne da delat in raje žicajo, kot pa da boi se malo v red spravili s kakšnim študentskim delom, ki ga dobiš na vsakem koraku.

Ne dam nc. Sem se vedno na socialni in mi pomeni vsak cent veliko (ce stekate). Vcasih kupim Kralji ulice.

Najbolj mi grejo na zivce Ciganke, ki izkoriscajo otroke in napletajo zgodbice. Vcasih pride do mene tud kak mulc, lepo sposoben za delo in mu kar lepo povem, da naj gre delat. Enkrat me je skusal en mulo na bencinski na Tepanjih nasrat, da mu manjka samo se 2 evra za gorivo do MB. Ja hudica... natankaj za tisto kar imas in pojdi - v glavnem... rekla sem mu, da poznam take tice kot je on in naj se spelje. Vsi ti zicarji in narkomani so pr meni v nemilosti odkar so me okradli (najprej sla telefon in denarnica, potem pa se prenosnik in fotoaparat). Zato ne bom podpirala zajedalcev. Upam, da me razumete, da me ne boste obsojale.... ampak vec kot clovek da, bolj ga siba tepe. In konckoncev tud jst nimam kesa na pretek, da bi druge financirala.

Vcasih sem dala kak tolar kakemu starejsemu klosarju v Trnovem, ti so vsaj pokazali hvaleznost z nasmehom in mi zazeleli lep dan. Zdaj pa ne zivim vec tam in starejsih sploh ne srecujem.

Ma, meni se zdi največji problem to organizirano prosjačenje, na katerega sem pred leti celo padla na veliko. Je en mali zbiral denar za operacijo ne vem koga in ker nisem imela manj, sem dala jurja (seveda tolarjev takrat).
Kasneje sem izvedela, da jih kar dosti zbira kvazi za operacijo in da vse skupaj nesejo svojim "delodajalcem". To se mi je kar malo zamerilo.

Če zapravijo za pijačo in cigarete, mah se ne ukvarjam s tem. Če bi bila jaz na tem, bi pa za čokolado. Smo konec koncev vsi ljudje.

Me pa zanima, kako oz. če ve prepoznate, kdo pa je tisti, ki je po vašem zares v stiski?