Uh, huda tema. Oz. ko začnem o tem razmišljat, se kr vrtim v enem
začaranem krogu. Ampak točnega odgovora ni (razen mogoče, kar je Candy
napisala

). Večkrat sicer razmišljam, kaj
je/bo potem, ko nas ni več. Pred leti sem na to temo prebrala nekaj
knjig, ki pa na koncu vedno puščajo prosto pot domišliji posameznika.
Enako pri vprašanju zakaj obstajamo. Če pomislim zase, verjetno ne bi
bilo nič drugače na svetu, če me ne bi bilo. Ker zaenkrat nisem
naredila ničesar velikega v življenju, kar bi ostalo za menoj kot npr.
"veliki" ljudje (znanstveniki, književniki, umetniki, politiki ipd.).
Mislim pa (vsaj pri meni je tako), da ko dosežem kaj pomembnega zase in
ko se mi kaj lepega zgodi, vedno vsaj za nekaj časa pozabim na tiste
slabe stvari in dogodke. In vedno pomislim, da je še mnogo slabših
stvari, ki se dogajajo na svetu.
Če se še enkrat vrnem tistemu, kar je Candy napisala: ko sem gledala
neko oddajo o tem, kako se npr. pajki razmnožujejo - pajek tako
previdno "osvaja" samico in na koncu zbeži, da ga ne požre in to samo
zato, da ohranja vrsto - nagonsko (mislim, da od tistega prenosa
spolnih celic nima popolnoma nič drugega

). Ljudem nam je pa dana možnost, da kaj pomembnega naredimo v življenju.