Večno brezposelna

Tudi jaz imam probleme z brezposelnostjo.  Stara sem 40 let, pa mi še ni uspelo dobiti službe. Delovne dobe imam samo eno leto, ker pač nisem dobla več priložnosti. Saj doma vse naredim, včasih celo preveč, a vedno se mi zdi, da je vse premalo. Okrog mene v soseski so skoraj vsi zaposleni, razen mene in se mi zdi, da eni nimajo razumevanja zato. Večkrat slišim, da nikamor ne grem,  da ne delam nič, pa še to kar delam doma je premalo. Zato, me je postalo sram, da sem brez službe, saj zaradi tega še nobene partnerske zveze nisem imela, sploh še nisem bila zaljubljena v življenju. Moram povedat, da prošenj sploh ne pošiljam več, niti ne gledam več oglasov skoraj, ker vsi vemo, kdo bo zaposlil nas v takih letih, ki sploh nimamo izkušenj, še več pa smo že dolgo ven iz ljudi.Poleg tega vedno dobim vrnjeno prošnjo in negativevn odgovor.  Saj sem prostovoljno v enem društvu, a še to samo dvakrat na teden in to je tudi meni včasih premalo, ker sem doma sama, nimam svoje družbe, le starše, pa še na društvu sem takrat sama. To se pravi, ,da kontaktiram samo preko telefona al el. pošte.  Zaradi tega se niti ne morem odselit od staršev. Poleg tega imam kar nekaj zdr.težav tako, da že zaradi tega me nihče ne vame. Imam peto stopnjo ek. tehnik in prekvalifikacijo za prodajalca. A ker sem bila operirana na hrbtenici dvakrat, žal za prodajalca nimam možnosti. Pred leti sem že bila na razgovoru v eni izmed trg. centrov, pa je delodajalka kar napisala, ko sem ji povedala za operacijo, bom kar napisala, da nimate pri nas možnosti. Saj ljudje pravijo, kaj pa poveš, saj če bi slučajno dobila zaposlitev, pa tudi večno ne morem skrivat. Poleg tega so mi letos postavili diagnozo artritis in sem trenutno na zdravilih, zato zaenkrat nimam težav. Poleg tega bi naj imela nealergijsko astmo in bi mogla jemati pumpico, pa potem dobim občasno aritmijo. Pa še ščitnica mi premalo dela tako, da bom mogla jemati zdravila za vse življenje. Nekak dobro prenašam vse skupaj, saj uteho najdem v veri, a me vseeno skrbi kaj bo z mano, ko staršev več enkrat nebo.  Res ne vem kaj naj sama s sabo, še bolj mi je zdaj neprijetno, ko sem doma ta teden sama.  Res nevem, kaj bo še z nami mladimi in manj mladimi, da nas pustijo doma gnit, ko kakšne penzioniste. Žalostno je to, da se dosti penzionistov ne zaveda, da so dobili službe v tistem času, ko so celo čakali na tebe ali si mel na izbiro kam boš šel celo . To se je zgodilo moji mami. Obsojat nas pa zanjo zelo.   Jaz se opravičujem, ker sem natrosla toliko vsega  in hvala vsem, ki mi boste lahko kaj svetovali.

Meni se tudi zdi, da je bilo vcasih lazje, samo sam ritem zivljenja in globalna ekonomija nas je prisilila v drugacen nacin zivljenja. Na zalost se vse to pozna tudi na delovnih mestih. Zal mi je da si v tako tezki situaciji, sploh ker se soocas se z zdravstvenimi tezavami. Kaksnega pametmega nasveta zal nimam, morda samo da vseeno pregledujes spletne portale, morda pa se pojavi kaksna sluzba, ki ne bo zahtevala fizicne pripravljenosti? Kar se pa socialnih stikov tice; morda bi lahko kontaktirala kaksno prijateljico oziroma se vclanila v kaksen klub za spoznavanje ljudi? Ne mislim samo na romanticni ravni, lahko samo prijateljski. Ljudje so v osnovi socialna bitja in potrebujemo druzbo. Saj pase kdaj biti sam, vendar splosno gledno, potrebujemo stike. 

Kaj pa, če bi delala kaj od doma?

s.p. ali pa obstaja veliko spletnih strani, kjer ljudje oddajo naročilo in ti lahko to za njih narediš. Npr. pomagaš planirati potovanja, oblikuješ vabila, itd. 

Programe za retuširanje fotografij se lahko naučiš preko spleta. To sta samo 2 predloga. Ni veliko, je pa nek začetek. Mogoče začneš s pisanjem bloga ... nekaj zanimivega. Sicer vse potrebuje čas, da pride v javnost, da uspeš, ampak nekje je treba začet. 

Raje napiši, kaj znaš, obvladaš, kaj te veseli blalbalbla...

To je izhodišče za tvojo prihodnjost.

Pomembno je, da slediš svojim željam in se boriš za svojo srečo.

BTW, služba je danes iluzija..kakor je dodatno zdravstveno zavarovanje.