Spanje pri otrocih

Za vse tiste, ki imate (imamo) s tem težave: na Ringaraja je odličen članek Anje Cotič Svetina. Res toplo priporočam. 

Zanimiv članek, čeprav so naše izkušnje malo drugačne. Našemu otroku zelo paše red in sam od sebe zaspi vedno ob isti uri (po kopanju in večerji). V posteljico ga damo budnega in odidemo iz sobe - zaspi sam, brez joka. Tudi spanje v isti postelji oz. sobi se je pri nas obneslo samo kratek čas. Odkar malček spi v svoji sobi, smo vsi bolj naspani, predvsem jaz pa imam mnogo več energije za malega, odkar spi v svoji sobici. 

Seveda, saj noben nasvet ni primeren za vsakega otroka in za vsako družino, kajne?

seveda

Joj, moj bratranec bo 13 star, pa še vedno  ne more sam spat ...

Mamice, imajo vaši malčki kaj težav s spanjem? Pri nas je to bolj ali manj velika nočna mora  - čez dan še nekako gre in se ne razburja preveč, ko jo dava spat, zvečer je pa to prava travma. Ima obdobja, ko se ji prav utrga od jokanja, potem obdobja, ko sicer ne zažene take panike, samo kakorkoli obrnem, traja približno dve uri, da zvečer zaspi (in potem spi do jutra). Stara je sedem mesecev, to pa se dogaja nekje od tretjega meseca.
Redko se zgodi, da zvečer zaspi skoraj brez težav, takrat se pa potem sprašujeva, ali ni slučajno kaj bolna.
Naj omneim še to, da jo dava spat šele, ko se nama zdi utrujena in zaspana. Sva poskusila tudi tako, da sva se držala samo ure in sva jo dala spat ne glede na njeno počutje, pa se nikakor ni obneslo. Pred spanjem jo vedno kopava in poje večerjo.
Ima katera nasvet, se je vam kakšen recept dobro obnesel? 

Pri nas je ravno obratno - čez dan večinoma spi samo v mojem naročju. Če ga poskušam uspavati v njegovi posteljici, se je sposoben jokati tudi eno uro. Zvečer pa večinoma nimamo težav. Je pa res, da smo pri 3 tednih začeli prakticirati večerni režim. Ob 9ih zvečer smo njegov košek odnesli v spalnico, ne glede na to ali je spal ali ne. seveda je začel jokati, jaz sem šla takoj k njemu, mu dala dudo, ga pobožala in šla iz spalnice. ko je zajokal, sem šla spet k njemu. Prve dni sem tekala iz dnevne v spalnico, dokler nisva šla spat še midva. Po prb. tednu dni pa se je navadil in sam zaspal brez težav.

Zdaj, ko je večji, se držimo rutine. Ob 19ih kopanje, potem večerja. Po večerji umijemo zobke in ga odnesemo v njegovo sobo.Nekaj časa ga imam še pokonci (kot bi podiral kupček), potem pa ga dam v posteljico in zapustim sobo. Občasno ne more zaspati in začne jokati. Takrat ga pustim, da joka cca 5 min, grem v sobo, ga pobožam in grem spet ven. Če še joka, zadevo ponovim. Jaz sem glede večernega spanja neizprosna. Tistih nekaj večernih ur, ki jih imava s partnerjem, mi je vrednih več kot zlato. Zato se držim pravila, da ga nikoli, res nikoli ne vzamem iz posteljice, ko gre spat. Raje 3 ure hodim v otroško sobo in ga mirim, kot pa da bi dobil od mene signal, da me jokanje lahko prisili v to, da premaknemo spanje. Občasno ima obdobja, ko ne more zaspati sam, ampak se vednu v roku nekaj dni (postopek opisan zgoraj) spet vrne v normalne tirnice in zaspi sam od sebe. Pozabila sem napisati še to, da ima v posteljici eno veliko plišato igračo, ko jo pred spanjem občasno premetava po posteljici. To ga zamoti, da lepo zaspi.

So pa otroci različni. našemu res pomaga opisani način. Je pa včasih težko vztrajati. Nekateri zagovarjajo, da je treba otroka pustiti, da se joka, dokler ne zaspi (magari 2 uri). Pri nas se to ne obnese, ker se potem tako zelo razburi, da zaradi tega ne more zaspati. Jaz grem raje k njemu vsakih 5 min, tako da ve, da ni sam in da je varen.

Zanimivo pa je, da čez dan ta taktika ne pali. Mogoče sem kriva tudi sama, ker se naveličam in ga raje vzamem v naročje in med njegovim spanjem pogledam kakšen DVD.

Hvala, ker si napisala svojo izkušnjo.
Tudi midva bi rada imela vsaj večer samo zase, ampak včasih se ta načrt precej izjalovi.

Tudi jaz je ne jemljem iz posteljice zvečer, vendar ne zato, ker bi bila tako dosledna, ampak zato, ker zelo jasno kaže, da tega sploh ne želi takrat, želi le, da sva ob njej (lahko tudi samo eden). Potem ji
tako izmenično ali v dvoje hodiva dajat dudo tudi po dve, tri ure, ker jo nalašč vzame iz ust in jo vrže nekam, čeprav si jo hkrati želi imeti v ustih. Tudi igračke ima ob sebi, predvsem eno, s katero zaspi, preden zaspi, pa z njo maha kakih pet minut, ampak da pridemo do te faze, traja ... uro, dve tri ...
Zaspi mi v naročju nikoli že od kakega tretjega meseca dalje. Če bi mi, bi jo uspavala na ta način. Opazila sva, da zvečer enostavno želi, da sva ob njej, tudi če se ne ukvarjava z njo. Tako potem velikokrat klepetava na postelji zraven nje in ona sicer ne spi, je pa čisto mirna in se zamoti sama s sabo. Ko se odločiva, da jo pustiva, se odplaziva ven, ampak takoj začne jokati. Kadar je res hudo, obupava in greva spat (smo zaenkrat še v isti sobi), in ona potem tudi zaspi.
Opazila sva, da to, da je na smrt zaspana, sploh ne pomaga, tudi to, da bi jo dajala spat še pozneje, se ne obnese, ker je preutrujena in ne zdrži do poznejše ure, poskusila sva celo, da sva jo dala spat prej kot sicer, pa smo imeli potem še večje težave. V glavnem, vse nekako gre, tudi sicer je zelo pridna in neproblematična, samo tole spanje je pa nočna mora.

Prebrala sem prispevek, ki ga je na začetku te teme predlagala samsara. V bistvu se glede na našo prakso lahko strinjam z napisanim - očitno delava narobe to, da jo pustiva samo, ker če sva ob njej, teh težav praktično ni. Samo to potem pomeni, da bi recimo uro ali dve sedela zvečer pri njej, dokler pač ne bi zaspala, torej čas za naju bolj ali manj odpade.

Tudi jaz sem le za hip, ko je imela cca. 6 mesecev razmišljala, da bi jo pustila, da sama zaspi in ko bi jokala, bi prišla, jo pomirila in odšla, pa vendar mi to ni najbolj ustrezalo. Od malega je vedno zaspala čez dan na rokah in sem jo potem položila v posteljico, zvečer pa ob meni na postelji, ko se je dojila. Dude ni imela nikoli, mleka tudi ni pila po flaški. Do 1. leta sem jo tako zvečer dajala spat le jaz, ker je zaspala praktično med oz. takoj po dojenju, kasneje pa izmenično, ko sem šla na aerobiko, jo je uspaval mož. Ulegel se je k njej in jo božal po hrbtu in tako je v roku 20 min, največ pol ure zaspala. Tako smo do septembra, ko je odšla v vrtec odhajali spat ok. 22 ure in časa za naju je bilo tako premalo. Odkar hodi v vrtec (novembra je imela 3 leta), smo jo pa navadili, da gre spat ok. 21. ure, včasih malce prej in to se je izkazalo za super. Uspavava jo izmenično in sicer še na enak način, da se eden ali drugi uleže k njej, v sobi je tema in jo božava. Sicer že nekaj časa sama reče "mama božaj" in tako zaspi. Le redko se zgodi, da se uleže sama v posteljo in zaspi. Poskušamo se tudi držati ustaljenega ritma, da ji ob večerji prebereva pravljico in potem gre spat.
Zdaj pa naju čaka nov izziv, da jo počasi poskusiva prepričati, da bi zaspala sama in sicer v svoji sobi, v katero bi jo preselila v roku kakega meseca ali dveh (sobico še naročamo). Upam, da nama bo uspelo tako, da ji bova prebrala pravljico, ji pustila mini lučko in odšla.

Nekako vse upoštevava. Spi že dolgo v spalni vreči, ker je odejico razbrcala že zelo kmalu, sobo prezračim, preden gre spat. Da bi se ji dvigala želodčna vsebina ... kaj pa vem. Mogoče, ne morem trditi, da ne, se mi pa ne zdi zelo verjetno. Sicer ima prižgano mini lučko, včasih, ko res ne veva več, kaj bi, jo ugasneva in celo pomaga, ampak to zažge vedno šele proti koncu faze, ko že približno veva, da bo počasi le zaspala. Če ji ugasneva lučko takoj, je še večji jok.

Sicer pa sem se mogoče prej premalo natančno izrazila. Ne joka vedno in tudi zelo redko gre za hud jok, v bistvu gre bolj za sitnarjenje, siten jok, ki ga vmes spreminja v 'govorjenje', nato igranje, vriskanje, nato spet postane sitna. V bistvu res redko joka, kot da bi ji bilo kaj hudega. V takih primerih je vedno nekdo ob njej in tudi jaz nisem tip človeka, kot je napisala Andy, da bi jo pustila jokati, dokler pač ne neha. Tega enostavno ne morem, če je jok obupan. Če pa ni in gre za zgoraj opisano, takrat pa ne veva, kako ravnati. Med tem tečnarjenjem in vriskanjem in govorjenjem nalašč jemlje dudo iz ust in se potem smeje, ko jo iščeva po posteljici. Skratka, vidi se že od daleč, da ji res nič ne manjka in da je preprosto samo sitna. V takem primeru se potem naveličava in ne hodiva k njej, dokler ne presodiva, da se je ton nevarno spremenil ali v preveliko sitnost ali pa v hujši jok. Sliši se mogoče še kar hecno, samo nama so večeri res postali moreči, navsezadnje nama je tudi težko gledati, kako se matra, ker je zaspana, da že gledati ne more več, pa še kar ne zaspi ... Včasih je tako hudo, da kar tolče okrog sebe in potem naenkrat zaspi. Rada bi ji pomagala, če bi vedela, kako, ampak včasih res ne pomaga prav nič.

Ja, otroci so res različni in kar deluje na nekaterih, je pri ostalih lahko čisto neučinkovito. Upam, da težave rešite čim prej.

Pri nas smo pa ravno obratno naredili. Do šestega meseca je spal v svoji sobici, odkar pa se bolje zaveda sveta, je pri nama. Zraven zakonske postelje sva pristavila še eno posteljico in spustila robove, tako da je vse izenačeno. In spimo kot polhi vsi trije. Mali takoj zaspi, ko vidi, da se zraven uležem (saj jaz potem še vstanem, ko ga pokinka) in ko zjutraj odpre očke, naju spet zagleda. Zdi se mi zelo zadovoljen, nama pa tudi paše, poslušati ga, kako nežno diha med spanjem. Vendar pa, kakor komu paše. Tisti, ki morajo zgodaj vstati in spraviti malčke v vrtec, je razumljivo, da poskušajo imeti bolj red.