Razvajeni otroci

Če smo ravno pri trgovinah: ko greš z našim dveletnikom v trgovino, si moraš vzeti čas. Če imaš čas, ni nobene trme. Ponavadi si želi vse tiste sladkarije, igrače itd samo pogledat in nekaj časa držati v rokah, čez nekaj časa, ko skupaj pogledata kaj to je,  ga pa itak neha zanimati in mirno odloži tja, kjer je zadevo našel. Kriza pa je, če se ti mudi in če če greš v kakšno mini trgovino, kjer nimajo vozičkov da bi ga posadil noter. Temu se ponavadi skušamo izognit. Do sedaj sem doživela samo en primer napada trgovinskega besnila- sem ga mirno popokala pod pazduho in odnesla ven.

S teorijo "ene vzgojne po riti" se pa ne strinjam, obstajajo drugi, bolj uspešni vzgojni prijemi.

Mogeče sem narobe zgoraj napisala in izgleda, kot da ne delam drugega, kot da svojadva mlatim za vsak drek.

Svakinja mi vedno pravi, kaj jem, da imam tako močne živce. Vedno ostane samo pri obljubah, da zdaj jih bo pa res dobil.

 

 

Pri nas tudi prakticiramo teorijo " palčka - korenček".

Zaenkrat se mi to najbolj obnese, res pa je, da Roku trma malo popušča in se mu da tudi kaj dopovedat.

Pred trgovino se zmeniva, da lahko dobi eno malenkost. V trgovini se mu tako zmeša in bi imel vse.  Si nabere in potem izmed teh stvari izbere eno, ostale gredo nazaj na polico.

To govorimo za sladkarije. Igrač pa tako ne kupujem več, ker jih ima preveč.

Katja, "kot da svoja dva mlatiš za vsak drek "  Ti pa zmagaš ! Sem čisto zastopila, kaj si že prej hotela povedat. Jaz samo pravim, kako je (trenutno) pri nas. Ne vem, kako bo, ko bo mali star 5 ali pa 7 let. Itak da se da 2.letnika lažje okrog prinesti kot pa 6.letnika.

Tea, seveda, da je tako....

Odkrila sem precej dobro knjigo, ki jo priporočam: Izbruhi togote in druge oblike otroškega vedenja- Alison Mackonochie. Zelo lepo tudi opisuje, zakaj šeškanje ni učinkovito.

Drugače pa ima naš malček že nekaj časa take izbruhe, ki so zaenkrat še majčkeni, bodo pa postaliv ečji- to pač spada k njegovemu temperamentu. Se pa trudimo, da se tako odzovemo, da ne dobiva neke dodatne spodbude.

Meni pa se zdi največji izziv to, da discipliniraš in ne kaznuješ.

Samsara, hvala za nasvet.  Bom poizkušala priti do te knjige.

Vprašala bi vas za nasvet.

Pri nas se pa v zadnjem času pojavlja problem, ko zjutraj peljem hčerko v varstvo. Vse je v redu do trenutka, ko moram oditi in takrat se me oprime in noče iz naročja. Morda je problem, ker je 2 dni z mojo mamo (pon in tor), preostale dni pa pri varuški, kjer ima družbo še treh otrok in jo zmede to deljeno varstvo. Na varuško in moža se je že navezala in ima z obema prisrčne odnose, pa družba ji tudi zelo godi. Ne vem kako bi bila ta ločitev zjutraj čim manj boleča?  Sprva je bilo v začetku varstva z januarjem vse v redu, zdaj v februarju, ko pa je bila bolna in ni bila v varstvu dva tedna, pa je ponovni pričetek težji.

To pa tudi mene zanima?

šele danes sem videla tole temo in mi je kar zanimiva, glede na to, da imam kar nekaj prakse pri vzgoji. moram samo reči, da "mali otroci male skrbi, veliki otroci velike skrbi". ko sta bila moja dva še majhna, je bilo čisto enostavno: ko sem prišla z njima v trgovino, sem najprej zavila na oddelek s kruhom, kupila vsakemu eno žemljico in sta jih žulila, dokler nismo šli domov. čisto zadovoljna sta bila. seveda sem se izognila policam s čokolado, igračami in kar je še takih "nevarnih" stvari. ko sta bila večja, smo se vnaprej zmenili, kaj bosta dobila. ampak dobila sta šele potem, ko sta se obnašala v trgovini tako kot je treba, to pomeni, da nista tečnarila in zganjala histerije, ker nista dobila ravno tisto, kar sta takrat zagledala. tudi sedaj nikakor ne dobita vsega, kar hočeta. veliko stvari, ki niso ravno nujno potrebne za življenje si morata sama kupiti. to pomeni, da med počitnicami delata, da tudi med letom vsaj malo varčujeta. kar se pa obnašanja tiče, sta normalna - malo jezikava, ampak nič drugega. po drugi strani sem jima pa vedno na razpolago za razgovor, za crkljanje, vedno ju malo razvajam s kakšno posebno hrano, ali pa s kakršnokoli prijaznostjo. velikokrat jima povem, da ju imam rada in da mi pomenita vse na svetu.   vedno trdim, da pri vzgoji nikoli ne veš, kdaj narediš prav in kdaj narobe. čisto do konca ne veš, ali si otroka vzgojil prav ali narobe. lp.

Se strinjam s Teo. Najbolje bi mu bilo že vnaprej povedati, da bosta šla takoj domov, če se zgodi podobno, potem pa to takoj izpolniti. Ga prijet, objet, in odnest ven. In domov.

(ah, seveda, se popolnoma strinjam, najtežja stvar na svetu je starševstvo, seveda v realnem svetu, ne v knjigah... kako vedeti, da prav ravnaš...)

Adny, te razumem, gotovo je zelo težko, če se te otrok oklepa in joka... Kaj pa, če bi jo peljala tja kakšno uro prej, in potem to uro preživela tam z njimi, če je to seveda možno? Ali pa, če bi jo kdaj tja peljal kdo drug, npr mož? Ima mogoče igračko, s katero zaspi in je vedno z njo?

Samsara, najbrž je bilo res težje zaradi odsotnosti, ker je bila bolna in se mora spet privaditi na varuško, saj je bilo danes spet bolje.  Ji je ponudila piškotek in že je bila njena.

Peljati jo v varstvo eno uro prej je nemogoče, ker se varstvo prične ob 7:30, jaz pa pričnem z delom ob 8ih, pri tem pa moram še priti do službe, kar mi vzame 10-15 min. Tako, da kvečjemu, ko je težje ostanem in se malce igram. Vem pa, da ji ne smem pomahati, ker jo to prav vrže iz tira in me ne bi sploh pustila, da odidem. Lažje je, če se med igro izmuznem. Ko smo jo vpeljali v varstvo, je imela ves čas s seboj enega zajčka, vendar je bil potreben - zanimiv le prvi mesec, potem pa ga ni pogrešala. V varstvu ji je sedaj ljubša ena mucka, velikokrat pa ne potrebuje ničesar, saj ko gre spat vse zmeče iz posteljice.

Zaupam varuški in sem zelo vesela, da je Mia pri njih, ker sta oba z možem zelo topli osebi. Tako, da sem prepričana, da je v dobrih rokah. Sedaj, ko jo oddam hitro, je res bolje. Tudi danes je bilo o.k.

Andy, ta jok je čisto normalen pojav.  Je bila doma in ji je bilo fino z mamico, zdaj pa mora spet  k neki drugi teti.  Pa malo pojokca in poizkusi, če bi mamica popustila in jo odnesla domov.

Po minuti od tvojega odhoda joka ni več.

 

Otroci pač poizkusijo in, ko ne uspejo, pozabijo.  Naši so isto delali in verjetno še marsikateri otrok to počne.