Pomanjševalnice same po sebi me ne motijo. Moti pa me, kadar se pretirano uporabljajo med dvema odraslima človekoma, npr. pri kakšnih parčkih - saj me ne moti, kako se med seboj pogovarjajo, kadar so sami, ampak poslušala jih pa raje ne bi, ker na zunaj izpadejo osladno. Npr. enkrat sem na avtobusu tik za mano poslušala odraslo punco, ki je telefonirala svojemu fantu in ga z otročjim tonom spraševala, ali je že papal in ali je vse popapal, in sem se raje presedla. Dooosti hujše, kot če bi slišala odraslega, ki bi spraševal otroka, ali je "popapal", pa je že to dovolj čudno. Seveda obstajajo tudi malce šaljive rabe ali neke "interne fore", kjer se manjšalnica ne rabi čisto resno... to se mi ne zdi narobe.
Moti me tudi, kadar se mi zdi, da manjšalnice izražajo nekakšno zagledanost sam vase, npr. neka naša bivša članica izpred mnogih let je pisala: "moja polna usteca"... Kadar jih zase uporablja odrasla ženska, ki bi očitno rada izpadla punčka, zna izpasti precej morbidno. To se mi nikakor ne zdi enako, kot če rečemo otroku, da ima nogice, saj dejansko ima majhne noge, čeprav bi tudi pri otrocih to uporabljala mogoče le kdaj pa kdaj za malo crkljanja. Če pižama majhnega otroka kdaj pa kdaj postane pižamca, OK, da bi bila kar naprej pižamčka in to še v poplavi drugih manjšalnic, pa res ne...
"Kavica" pa se mi res ne zdi nič takega, čeprav sama skoraj nikoli ne uporabljam te besede.
Torej, jaz bi predlagala neko razumno rabo manjšalnic, če bi katera rada kdaj pa kdaj napisala lakec, nič hudega, pretirati pa tudi ni treba ne v eno ne v drugo smer.
Priznam je res butasto za prebrat.
Torej od danes se trudim, da se jim izognem. 
Upam, da mi bo uspelo.....
Pri drugih me motijo, če jih uporabljajo preveč. Če pa se občasno kakšna vrine, me pa niti ne. 
nočko, drage planetke.
Me too, guilty as charged.
