Posvojitev psa iz zavetišča

Drugače priporočam zavetišče Horjul...ti bo Polona najbolje povedala, kateri pes bi ti ustrezal.
Zdaj če nočeš nekega hiperaktivca, priporočam en trik-ko boš šla mimo pesjakov, poglej, kateri pes ne bo takoj pritekel k ograji in lajal, ampak se bolj osredotoči na tiste, ki opazujejo ter na nek način počakajo, da jih ti pokličeš.
Nikar ne izbiraj psa samo po tem, kateri se ti bolj smili.Ker potemtakem lahko prideš do mene, moja dva ko vidita povodec in ključe od boksa se jima obema trga in lajata itd, pa čeprav nista zavetiška in zanemarjena

Tudi jaz ti priporočam zavetišče Horjul. Ga. Polona Samec, ki ga vodi, zna zelo dobro svetovati kateri pes bi bil primeren. Psi tam naj se ti ne smilijo, ker ti zagotavljam, da jim je v tem zavetišču zelo lepo.
Vsak pes, zavetiščar ali ne, bo imel kakšno navado, ki tebi ne bo všeč, ravno zato ti res toplo priporočam pasjo šolo. Se jih pa da vse grde navade lepo odvaditi ali pa jih vsaj omiliti. Skakanje je manjši problem.;) Se pa mogoče za začetek izogibaj "dudarjem", to so psički, ki niso imeli mamice. Oni niso bili deležni tiste osnovne pasje socializacije in velikokrat ne razumejo pasje govorice zato znaš imeti kot začetnica kakšne probleme. Jaz bi na tvojem mestu iskala kakšnega mladiča starega 2-4 mesece.

Dominika, jaz sem te zelo dobro razumela kaj si mislila. Nemalokrat se namrec zgodi, da je zavetiscar prvi, drugi teden v novem domu zelo "priden", potem ko se pa malo navadi, je pa druga pesem. Zato je treba vsakemu psu ze od vsega zacetka postaviti pravila. 

Jaz imam z zavetiščarji/najdenčki zelo različne izkušnje.

Mojega prvega kužka sem našla januarja na Rožniku, veterinar je ocenil, da je bil že takrat star sedem let, naslednjih deset jih je preživel pri nas. Nikoli se ni povsem socializiral, bil je precej zahteven (nikoli ni smel biti sam doma, veliko zdravstvenih težav, agresija na hrano, tudi grizel nas je - HB je bil maltežan, tako da ni bilo večje škode...), ampak mi ni niti malo žal, da sem ga vzela domov, ker je bil po drugi strani zelo čustven in ljubeč. Pogrešam ga.

Drugo psičko sem našla na internetu na spletni strani Meli Centra (Vrh Trebnje), nato pa sem jo šla iskat (ob posvojitvi je bila stara 5 let). Šli sva na sprehod, kljub temu, da je bila plašna sem čutila "povezavo" z njo in sedaj sva že dve leti srečni skupaj. Je zelo nezahtevna, hitro se prilagodi, edino starejših moških se boji (predvidevam, da so jo tepli/streljali na njo, ko je tavala nekje po Dolenjski), to pa sedaj rešujeva v pasji šoli, ki jo toplo priporočam vsakemu lastniku psa.

Izbira psa nikoli ni lahka, sploh ko vidiš vse proseče očke, priporočam pa ti, da si vseeno vsaj približno zamisliš kakšnega želiš (velikost in karakter) in se pogovoriš z ljudmi v zavetišču, ki svoje živali najbolj poznajo.

Moje izkušnje z zavetiščem Horjul niso najboljše, saj sem želela posvojiti kužka od tam, pa mi je lastnica kar po telefonu (ne da bi me kdajkoli videla in se z mano pogovarjala) na vsak način hotela dati psa, ki mi sploh ni ustrezal (pasma). Tudi uradne ure imajo med tednom dopoldan, kar zame ni bilo izvedljivo. S tem nočem reči, da ne cenim dela, ki ga opravlja zavetišče Horjul, samo moja izkušnja ni bila najboljša.

Je pa v Sloveniji veliko zavetišč in veliko kužkov na izbiro in se mi zdi škoda, da bi se omejila samo na eno zavetišče.

Vsak pes ima svoj karakter in svoje finte. Po mojem mnenju se večino "napak" da odpraviti z doslednostjo in pasjo šolo, druge "napake" sčasoma vzljubiš, tretje pa enostavno zbledijo ob ostalih prednostih. Če si želiš psa in si pripravljena delati z njim, je čisto vseeno, če je čistokrvni z rodovnikom ali mešanček iz zavetišča, kot je na nekoliko drugačen način povedala ena izmed mojih predhodnic. Tako težave kot radosti pridejo z obojimi v paketu. 

Zdaj, ko berem nazaj, smo zavetišču Horjul naredile kaj precejšno reklamo, kot da živali in trud drugih zavetišč pa niso v redu. Mislim, da to ni prav. Vsaka žival pa naj bo v katerem koli zavetišču ima pravico do lepšega novega življenja. Zato vzamem besedo nazaj.
Ko bom posvajala bom v zavetišču kjer bom tudi sama lepo sprejeta.

Mogoče je nerodno zapisan stavek, ampak s temle se pa jaz ne strinjam. Sicer nimam svojega psa, ampak vidim pri očetu, da so psi zelo hvaležni. Seveda pa to ne pomeni zdaj, da bodo vedno pridni

Večkrat se zgodi, da se uštejemo pri tolmačenju pasjega jezika v človeškega. Nekatere stvari bi opisali z izrazi, ki veljajo v svetu človeka, vendar v pasjem ne obstajajo.
Jaz bi tudi skakala, norela in se skušala prikupiti novemu, dobremu gospodarju, če bi me prejšnji vsak dan mlatil. Ampak ne od hvaležnosti.

Ostržka je zelo dobro napisala. Drugače pa pes zmeraj naredi tisto kar je v tistem določenem trenutku zanj bolje. Pri njih je vse zelo preprosto, gledajo v bistvu samo na svojo (kosmato) rit.

Popoln podpis (predvsem pod odebeljeno). S tem, da sploh ne verjamem v obstoj pasjega jezika s prvinami človeškega, saj ne poznajo abstrakcij.

Izhajajoč iz tega se strinjam tudi s svojimi predhodnicami, da je nemogoče pričakovati hvaležnost od psa iz zavetišča. Četudi bi si jo želeli. Saj drobne radosti s psom odštejejo vse take neizpolnjene želje. Jaz sem še vedno prepričana, da bi (če bi se odločila za hišnega ljubljenčka) vzela psa iz zavetišča. Sebično, vem, ampak tako bi tudi jaz imela boljši občutek, da pomagam.