Motivacija za študij

Jaz imam podobne težave. Pišem diplomo že nakaj časa, vse izpite sem naredila že pred 3 leti. Vmes sem se tudi zaposlila. Najbolj me muči to, da mi mentorica non-stop vrača v popravke prvi, teoretični del naloge, ker ni nikoli dovolj dobro napisan, vedno poudarja, da je na prenizki ravni in da ne obvladam znanstvenega diskurza. Ne smem uporabljati ali navajati nobenih virov, ki so diplomske naloge ali pa knjig, ki smo jih študirali med študijem in mi redno črta vse, če vključim v diplomo (pri tem pa berem diplomske drugih pri isti mentorici, pa te vire lahko uporabljajo, meni pa jih črta). Vedno sem v iskanju nove literature, študiranja vseh virov v angleščini. Vedno sem slabe volje, izčrpana, samozavest imam na dnu, ker vedno dobivam signale, da nisem dovolj dobra oz. vse, kar naredim, ne ustreza standardom. Vse kar naredim, je slabo. In to pri prvem delu naloge, ne vem, kaj bo, ko pridem do empiričnega. Potem pa pa poslušam o ljudeh, ki jim uspe diplomirat v par mesecih. V glavnem, počutim se čisto nesposobno. Med študijem nisem imela težav, vse sem delala v roku. Če bi kdaj vsaj dobila kak spodbuden signal, v smislu "to si pa v redu naredila", bi bilo boljše, pa ga žal ne dobim.

Motivacije... nimam! Verjetno bi že davno vse pustila, če ne bi res imela samo še diplome. Vem samo, da moram, moram, moram! Edina svetla točka je moj fant, ki se edini spodbuja, pomaga, podpira. Ostali so že obupali nad mano, prav tako kot sem sama.

Mislim, da je potrebno motivacijo najti v sebi. Drugi ljudje ti lahko stojijo ob strani, te vzpodbujajo, ti pomagajo, vendar to ni dovolj. Najbrž se nas je veliko že srečalo z zastojem pri študiju, ppomembno pa je, da se potrudimo, da je zastoj čim krajši. jaz sem si po opravljenih izpitih vzela leto pavze, preden sem začela pisati diplomo. Vse leto mi je diploma visela za vratom, kamorkoli sem šla, mi je v zavesti kljuvalo, da bi morala doma pisati diplomo. Po letu dni sem si v službi (študentski) vzela 2 tedna "dopusta" in začela pisati nalogo. Ker sem se takrat preživljala sama, sta mi ta dva tedna brez plačila bila dovolj velika motivacija, da sem se maksimalno potrudila. Ko je zadeva stekla, sem nalogo napisala v enem mesecu (prva dva tedna sem jo pisala 12 ur na dan, potem pa po nekaj ur in za vikende). Lahko napišem, da je bila opravljena diploma zame ena pomembnejših dosežkov v življenju - po eni strani sem se končno sprostila, poleg tega pa se je moje življenje obrnilo precej na bolje (dobila sem pravo službo itd...). Skratka, jaz vama svetujem, da se zazreta vase in ugotovita, ali si resnično želita diplomirati. Če je odgovor DA, potem ni dileme, malo discipline in bo.

Bonaza, zate me "ne skrbi", če imaš diplomo že v teku, potem sem prepričana, da boš stisnila zobe in dokončala svoje delo.

Dekle, verjamem, da je z otrokom vse težje, vendar če ti otroka čuva mama, ti je to lahko dodatna motivacija. Jaz bi čas, ko ga otrok preživlja z nekom drugim in ne z mamo, izkoristila maksimalno. V nasprotnem primeru bi me zelo pekla vest.

Veliko sreče!

Ah, jaz sem v istem dreku. Študij bp, nikol ponavljala, vedno VSI izpiti narejeni junija, ocene dobre. Diploma -eno smer naredila, drugo pa mečkam in mečkam in mečkam, pa izpiti tudi že 3 leta pod streho vsi.
S tem da niti tipa, ki bi me podpiral, nimam več.:) In zdej jamram kr neki.
Teorija mi je jasna, notranja motivacija, ampak praksa, ne znam se več zraven spravit:(

Braunkopf, jaz sem bila v podobni situaciji lani in sem se odločila za prepis, za kar mi ni niti malo žal. Tudi jaz bi morala že lani diplomirati, odšla sem pa po 2. letniku, ker nisem našla niti atoma več moči za to smer. Problemov je  bilo več - nezanimivost in slaba kvaliteta študija, potem pa še splošno nezadovoljstvo in nazadnje ugotovitev, da se v tem poslu ne vidim in tudi če grem naprej v naslednji letnik in do konca, tega poklica ne bom opravljala. Čim sem to ugotovila in se vprašala, če sem pripravljena žrtvovati še vsaj 3 leta za nekaj, kar ne bom opravljala (sploh), mi je potegnilo, da nimam več kaj iskat tu. Sicer sama nisem ena tistih, ki hitro odneha, pravzaprav se imam za eno bolj trmastih bitij pod soncem in če sem si zapičila, da bom šla naprej, sem to tudi nameravala. Preden sem dokončno sprejela odločitev, da grem na drug faks, sem si rekla, ja kaj pa, če bi vseeno poskusila tole do konca speljat, zakaj bi pustila to, kar je narejeno, izgubljala sem čas pa grem čisto na novo ... blablabla. Ampak mi je bilo pomembnjše, kako sem se počutila na tistem študiju in to je bilo zanič. Avgusta sem poslala prijavnico za izredni študij,  septembra plačala dobrih 2000 € za letnik in zdaj sem na polovici 1. letnika, skoraj polovica izpitov je za mano. Zadovoljstvo na vrhuncu in sem izjemno vesela, da sem to naredila, škoda le, da nisem že prej.

Če te zanima, če se v stroki trenutnega študija ne vidiš, če si želiš spremembe ... bi jaz na tvojem mestu to naredila.

Glede stroškov izrednega študija - na njihovi spletni strani nič ne piše koliko stane?

Probaj se vpisat na rednega, kaj te stane.

Braunkopf jaz sem bila na informativcih na medicini (zaradi sošolke :D) in je ena spraševala prav o tem, o čemer ti razmišljaš - prepis iz družboslovnega faksa na medicino. Tista gospa ji je povedala, da se v prvi vrsti gleda na sorodnost faksa =/ pa verjetno pol še kaka povprečna ocena in to ... mislim pa, da imajo tud ful mal mest za to možnost.

Punce, dajte se tu pogovarjat o motivaciji pri študiju. Kar se tiče ostalih stvari, prepisov, vpisov ipd. pa odprite novo temo, če že ni (ampak mislim, da je).. Da ne bo vse pobrkljano..

Zlatke ste, hvala