mimika in Dina in vse, ki vsaj približno veste, kaj pomeni,če te služba tišči na tla in še nižje..
Jaz sem bila 4 leta na eni firmi, najprej 3 leta v enem oddelku, potem pa sem se prestavila v drug oddelek, kar je bila največja napaka. Samo delo je bilo super, sem ga rada opravljala, ampak kolektiv je pa druga zgodba. Šefica je nad mano in nad nekaterimi drugimi izvajala mobbing, me zasipala z nepotrebnimi in butastimi nalogami, ki jih je hotela imeti urejene takoj, redno delo pa je ostajalo. Ni mi bil problem ostati kako uro dlje, ampak to nikoli ne pelje nikamor, sploh, če od teh nadur nimaš nič, kot je bilo pri nas. Samo nabirale so se mi. Ko pa sem kdaj hotela iti namesto ob 16ih, domov ob 15ih zaradi obveznosti, pa je bilo vse narobe. No da ne bom dolgovezila, služba mi je zelo načela živce, psihično in fizično sem bila že čisto na dnu, poiskala sem tudi že zdravniško pomoč in kaj so ugotovili? Totalen burnout! Nespečnost, stres, zanemarjanje prijateljev, partnerja, staršev, zapiranje vase, jok za vsako malenkost, tudi misli na samomor so bile. Zadnje 3 mesece nisem spala, skoz sem razmišljala o tem, kaj bom naslednji dan v službi narobe naredila, da bom spet poslušala. Koncentracija je bila na nuli, delovnih nalog sem se lotila tudi po 10 naenkrat. Rezultat: naredila nisem nič, nisem mogla več opravljati svojega dela,kot sem ga včasih in sem se zato počutila totalno bedno, nekoristno, nesposobno, čeprav sem daleč od tega. To pa je potem privedlo do tega, da sem nekega lepega petka, zadnji dan dela pred 14dnevnim dopustom, dobila odpoved brez kakršnegakoli opozorila. No, dobila sem odpoved na tak način, da sem bila prisiljena jo napisat sama in se s tem odrekla pravicam na zavodu. Z ultimatom "ali daš odpoved ali pa ne dobiš dopusta" se je meni v tistem trenutku glava izpraznila, sploh se nisem zavedala, kaj hoče ženska od mene, ker sem res živela še samo za tisti dopust, ker sem bila čisto izčrpana. Nisem si predstavljala, da ne bi šla na dopust in da bi mogla spet na delo. In sem odpoved napisala.. Potem, ko sem na dopustu malo prišla k sebi, sem zbrala pogum in šla do odvetnice zaradi nepravične odpovedi, ampak to je že druga zgodba. Kaj hočem reči...ta odpoved je bila najboljše, kar se mi je lahko zgodilo! Sicer sem imela namen sama dati odpoved, ko bi si našla drugo delo, ampak so me v firmi prehiteli in me vrgli na cesto, ampak vseeno. Zdaj sem že od konca julija doma (zadnjo plačo sem prejela 4.9.), žal še vedno brez službe, ampak ne obupujem. Pošiljam prošnje, grem na razgovore, sprejemam zavrnitve, brez tega pač ne gre. Sama imam kredit za hišo in za avto, ampak so mi na pomoč priskočili starši, tudi od zavoda naslednji mesec pričnem prejemati nadomestilo.
Če kdaj tako zagusti, da ne bom mogla plačati kredita, se da na banki urediti moratorij in ko se ponovno zaposlim, začnem plačevati obroke.
V glavnem ostati brez službe ali dati odpoved v trenutku, ki se vam zdi najmanj primeren, ni noben bavbav, ker se čisto lepo zvozi. Res je, da sem se odrekla šopingom in marsikateri stvari, ampak sem prepričana, da me tudi to še čaka
Na prvem mestu je zdravje in ne si pustit, da vas pripelje do stopnje, do katere je mene, ker nobena služba ni tega vredna! Zdaj se počutim veliko boljše, končno sem našla časa za sebe, za hišo, za prijatelje, za starše, po novem tudi za zajčka
Prav vesela sem, da nisem več v tisti firmi, ker me niso vredni.
V zadovoljstvo mi je tudi to, da se jim zdaj počasi oddelek razsipa, ker je še ena sodelavka dala odpoved, cel kup prerazporeditev je bilo, ampak komaj shajajo. Aja, še to, ko sem dobila odpoved, sem celo dogajanje v mailu napisala tudi direktorju. Njegov odgovor je bil, da je vedel, kaj se dogaja, ampak, da ni vedel, da bom dobila odpoved tako hitro in na tak način in da je v tem primeru moja odpoved neveljavna, ampak, da se moram zavedat, da pa so še drugi načini, na katerega me lahko skenslajo. Do tega trenutka sem direktorja spoštovala, po tem pa sem videla, da je firma pri glavi gnila in da sem srečna, da nisem več član kolektiva.
Punce glavo gor, vse se da, če se hoče in prepričana sem, da nas vse čaka nekje lepša služba, v katero bomo z veseljem hodile in opravljale delo, za katerega smo se usposobile in pri katerem lahko zacvetimo in pokažemo vsa svoja znanja!
Tak da, punce, ni tako enostavno kar it proč in ostat dandanes brez službe...
. Če bi bila jaz njena nadrejena, bi ženska letela v 5 min, da ima nekdo plačo za komercialista pa lima kuverte, WTF? Jasno da te deprimira, mene bi ubilo tako delo, kjer moje sposobnosti stagnirajo in se ne počutim koristno. Šla bi kot sem dolga in široka že v poskusni dobi, nimam niti približno toliko tolerance. 
. Jaz vam povem, da sem nazadnje bila tako dobre volje v zvezi s službo takrat, ko so mi povedali, da so me sprejeli, potem pa do danes nikoli več. Hvala bogu zdaj vidim, da še nisem izgubila "grifa" za prodajo in da nisem še dokončno zadušena. Pa vesela sem tudi, da je vodja videla, da imam v sebi tisti smisel za trženje in da ni problem v meni, da ni efekta, ampak da je problem v tem, da če visim v pisarni pač to ni to. Mi je rekla, da me razume, pa tudi danes sem ji dokazala, da sem sposobna za veliko več kot pa sem imela možnost pokazat do sedaj. Tako da zdaj moram počakat na januar. No, saj december je že sam po sebi vesel, pa še nekaj dopusta imam, tako da mora hitro minit. Čeprav zdaj sem spet v dilemi, ali naj iščem kaj drugega, ali naj počakam in vidim kaj se bo izcimilo iz vsega tega.
) v taki bedni situaciji, žal veliko ljudi sovraži svojo službo, a marsikdo nima moči, poguma ali samozavesti, da bi šel drugam. Ko si enkrat na taki stopnji, da služba ogroža tvoje zdravje, sploh ni dileme - čimprej stran! Zato je zelo pomembno, da intenzivno iščeš drugo službo, čeprav se ti zdi, da nimaš energije za to. Vsak dan pregleduj oglase in se javljaj nanje, saj slabše skoraj ne more biti (s prijavo najbrž nimaš težav, če te vabijo na razgovore, če bi pa rabila kakšen nasvet, se mi lahko oglasiš). Povej tudi prijateljem in znancem, kakšno službo iščeš - saj veš, podjetja pogosto najprej iščejo po neformalni poti, preden sploh objavijo oglas. Morda pa kje iščejo ravno nekoga tvojega profila in če te znanec priporoči, imaš dobre možnosti. Galykin predlog je tudi dober, jaz niti nisem verjela, da kdo sploh pregleduje te baze, a sem se vseeno vpisala, že nekaj dni zatem so me kontaktirali iz ene HR agencije in sem prišla v ožji izbor za delovno mesto (in sploh ne slabo, bi ga takoj zagrabila, če se ne bi vmes zaposlila drugje).
Držim pesti zate (in za vse druge s podobnimi težavami)!
Na vsaj 3 bi se prijavila, če mi ne bi bilo super v sedanji službi, phu.
), kako se je stvar zaključila. So držali obljubo?
). Misliti moram na sto tisoč stvari in obremenjujem se z zadevami, ki bi jih moral rešiti on. Delo pa bi bilo pod kakšnim drugim šefom lahko super. Tudi plača je dobra. Kolikor slišim, boljša od ostalih v podobnih službah.
