Baje, da že v šoli je bil napadalen,
potuhnjen in čuden in asocialen
in sploh marsikdo že takrat je dejal,
da bo ta pankrt nesrečno končal.
Se mama uboga je bridko jokala,
prosila, molila, ob tla se metala,
a kot iz gospodka bi zrasel gospod,
tako iz falotka je zrasel falot.
Potuhnjeno gledal je deklice zale,
a te so iz njega se le norčevale,
tako se je vedno bolj zase držal
in rad se v samoti je z ognjem igral.
že res psihiatri so se zaleteli,
a glavno je, da so mu dobro hoteli.
Z ljudmi se ni družil in delal ni več,
postajal od dne do dne bolj molčeč.
Za take primere pa hitro pri roki
od nekdaj bili so električni šoki,
a ravno, ko bil je spet psihično zdrav,
je ta nehvaležnež zločinec postal.
Pol ducata babnic v samoto je zvabil
in tam jih mrcina je spolno zlorabil,
a vsakič, ko legel s katero je spat,
jo malce premočno je stisnil za vrat.
Potem, ko se mogel ni trupel znebiti,
za hip je pomislil sedaj sem pa v riti ,
pa vendarle potlej je našel izhod,
zakuril je v peči in punco dal not.
Do belega dne se je cvrla in klela,
za njo je ostala kopica pepela,
ki v njem so potem policaji našli
scmarjene koščke kolenskih kosti.
Nikar se možje ne zgledujte po Trobcu,
sicer tudi vi jih dobite po gobcu.
že res marsikdo svinjarije počne,
a eni to smejo, drugi pa ne.
že cela Slovenija polna je štorij,
da nekdo imel je privat krematorij,
a tak elitizem, to vendar ne gre,
zato naj potuhnjena mrha umre!
Je sodba bila izrečena ob letu,
no vidite, še je pravica na svetu,
v imenu te družbe humanih, humanih, humanih, humanih ljudi
odločno zahtevajmo Trobčevo kri!
In rabelj to družbi koristno dejanje
opravil za naše spokojno bo spanje,
in spet bo vse mirno in prav in lepo,
saj kri se najlepše opere s krvjo!