Dobrodošle v prvem internetnem srečanju knjižnega kluba PL.
Naslov prve knjige je - Jej, moli, ljubi..
Pa začnimo s Katjuško,ki sem si ji takole vrinila v temo, za kar se ji iskreno opravičujem..
Samo res, zakaj še nismo začele? Torej katera bo prva?
Jaz lahko rečem, da mi je bila knjiga všeč, vendar mi branje ni bilo v taki užitek, kot pri drugih knjigah. Po eni strani mi je bila všeč, po drugi strani pa me je nekaj zmotlo, tak da je ne morem uvrstit med naj-knjige.
Občudujem pot, ki jo je pisateljica ubrala in odločitve, za katere res rabiš dosti poguma. Tudi sama bi rada doživele nekaj podobnega, razsvetljenega......mogoče čez par let.
Zdaj pa pričakujem komentarje ostalih, da zapademo v eno pravo debato!
Podpis po Sassko in Katjusko. Tudi meni je srednji del povzročal veliko problemov in sem se kar nekaj časa ''prebijala'' skozi. Knjiga kot taka se mi sicer ni zdela slaba, ni pa nekaj za kar bi rekla uau, to moram pa nujno še kdaj prebrati. Še najbolj všeč mi je bil zadnji del in način na katerega je približala balijski način življenja in ljudi kot take. To se mi je zdela res stvar, ki mi je bila zanimiva in je do zdaj še nisem poznala. Seveda je zanimivo spoznati tudi njen sistem spopadanja s težavami in stvari, ki jih je pri tem doživljala, ampak to nekako ni moj način spopadanja s težavami in življenjem zato me morda tudi ni toliko pritegnilo. Razna razsvetljenja, meditacije in podobne stvari mi nekako niso preveč blizu.
Sama sem šele "v Italiji" - sicer proti koncu, ampak moram priznati, da me knjiga ne potegne prav zelo. Najbrž sem preveč prizemljena in me vera in duhovnost ne prepričata toliko, da bi "padla not", si kaj izpisovala, si želela podobnih izkušenj, kot jih opisuje avtorica. Ko se pregrizem skozi Indijo, se pa spet oglasim.
Meni je bil pa drugi del najbolj všeč. Redko najdeš tako odkritosrčen, živopisen in realen opis življenja v ašramu, meditacije, odnosa do Guruja... Odlično napisano, meni zelo blizu. Knjigo sem kupila potem, ko sem jo prebrala- z veseljem jo bom prebrala še kdaj. Je dovolj lahkotna, da mi ne povzrpča kakšnih večjih travm in nočnih mor, pa hkrati dovolj bogata, da te ne pusti praznega.
Oz. se odpre nova, da se bo vedelo, da gre za prvo knjigo knjižnega kluba? Nekako v stilu Knjižni klub PL Junij - Jej, moli, ljubi ipd. Mogoče bi bilo najbolje, da moderatorke razdelijo temo, da se posti o knjigi samo prestavijo tja.
Jaz sem šele v Indiji, imam ogromno dela v službi in ne utegnem niti na PL skočit, kaj šele knjigo brati. Z debato lahko začnemo, hkrati pa lahko tiste, ki ste že, začnete že z Gabriel Garcio Marquezom, Ljubezen v času kolere.
Tudi sama sem šele v Indiji. Moram priznati, da sem po prebranih slavospevih pričakovala res dobro knjigo, zato sem kar malo razočarana. Čez Italijo je še nekako šlo. Tale Indija me pa kar ne potegne. Sicer so pa itak vsa mnenja popolnoma subjektivna in zagotovo je ni knjige, ki bi bila vsem enako všeč.
Se bom pa poskusila čimhitreje prebiti do konca, da bom lahko sodelovala v debati.
Če ljubezen nosiš nosiš v sebi, potem jo vedno tudi srečaš.
Knjigo sem prebrala, moram pa priznati, da kakšnega posebnega vtisa name ni naredila. Kot sem že omenila nekoliko više, me duhovnost ne pritegne toliko, da bi mi bile takšne knjige pisane na kožo. Skozi Indijo sem se, priznam, kar težko pregrizla in komaj čakala Indonezije, ki je bila nekoliko bolj zanimiva zaradi opisovanja tamkajšnjega načina življenja, kulture, verovanja, obredov ... Skratka, je "za prebrat", kaj več pa - zame - ne.
Se kar nekako strinjam s kitty13 in Tinko. Del o Italiji mi je bil še zanimiv, trenutno se prebijam skozi Indij, ta del mi sploh ni zanimiv, duhovnost pa to... Upam, da me Indonezija še preseneti
Goga, jaz sem ravno pri koncu in mi je 2. del povzročal največje preglavice (me sploh ni mikalo brat). Italija mi je bila zelo zanimiva, Indija pa ... hja, prva polovica nekako dolgočasna, se mi zdi, da izgubi hitrost, potem pa me je druga polovica 2. dela čisto presenetila in knjiga me je čisto posrkala, tako da, ne še izgubit volje ;). Popolnoma se strinjam s Samsaro v tem:
Samsara je napisal/aRedko najdeš tako odkritosrčen, živopisen in realen opis življenja v ašramu, meditacije, odnosa do Guruja... Odlično napisano, meni zelo blizu.
To čisto drži in takrat se mi je prav priljubila. Bolj iskrena bi že težko bila in daje resničen vpogled v samo dogajanje in spremembe, ki se vršijo v njej.
Zdaj imam le še nekaj strani do konca in mi je prav žal, da se zaključuje.
Jaz sem jo prebrala že na morju in sem jo dobesedno požrla. Mogoče sem bila samo lačna knjige, ker nisem že 100 let prebrala nobene.
Skratka, meni je bila izredno všeč, opisi so bili tako živi in iz srca, da nisem mogla prenehat brat. Sploh sem se iz srca nasmejala pri Italiji in sočnih kletvicah. Edino konec me ni 'zadovoljil', mogoče sem preveč pričakovala nek zaključek v skladu s knjigo, bolj, kaj pa vem, doživet?
Sem pa že prej slišala, da so imeli bralci oziroma predvsem bralke, težave z Indijo, med njimi tudi taki, ki jim konkretno tema ni tuja.
Tudi jaz sem knjigo dobesedno požrla, z nobenim delom nisem imela težav. Bila mi je všeč predvsem zaradi že omenjene odkritosrčnosti in realnosti opisov in recimo temu "hey, I'm only human" pristopa. Najverjetneje mi je bila tako blizu ravno zato, ker prikaže konkretne spremembe v življenju posameznika, ki sem jih v zadnjem slabem letu v veliki meri doživela sama, čeprav se nisem odpravila na zavestno pot po svetu v iskanju sebe.
Skratka, všečno, berljivo, zanimivo, na momente mi je dala misliti o sebi, ne bom pa je vzela za neko referenco, h kateri bi se še večkrat vračala.
You have enemies? Good. That means you ve stood up for something, sometime in your life. - Winston Churchill
Tudi jaz prebrala knjigo na mah, malo počasneje sem sicer potovala čez Indijo, nisem najbolj 'domača' na področju izventelesnih doživetij, ampak mi je bilo zanimivo opisano...
Mogoče sem vseeno pričakovala malo več od knjige - sicer nisem razočarana niti mi ni žal, ampak tistega 'pravega' občutka v meni pa ni pustila...