Tale zahvala je res posrečena

Mene vsak dan nasmejejo otroci s svojimi forami. Včeraj se je en mlajši fantek nekaj udaril, in mu je na sredincu malo tekla kri za nohtom. To se mu je zdelo blazno zanimivo in je šel z iztegnjenim sredincem do prvega fantka zraven, mu začel navdušeno kazati sredinec in govoriti: "Lej, kaj mam!". Drugi si je pa z zanimanjem začel ogledovati tisti iztegnjeni prts, ki mu ga je molil pod nos. Sta bila tako prisrčna in nedolžna in nobeden od njiju ni pogruntal, da gre za sredinec
Pa še ena. Pri kosilu smo sedeli jaz, še dve mentorici in šef za svojo mizo. In se nam približa en fantek s čisto resnim obrazom, gre do šefa, mu potiho reče na uho "Jaz grem kakat.", počaka na dovoljenje, da lahko gre, in odide. Mogoče ni slišat tako smešno, ampak sama situacija je bila tako zabavna, poleg tega smo bili pa še vsi uničeni od vročine - in smo se smejali do solz, meni so tekle solze in trebuh me je bolel. Ker je bil tako resen in ker bi lahko samo vprašal, če gre lahko na stranišče, ne pa da nam je prišel povedat svojo namero tako resno

Še huje je postalo, ko so se začeli okrog nas zbirati otroci in nas čudno gledati. Šef se je prvi spravil h sebi in se nehal smejat, ostale tri pa nismo in nismo mogle nehat

Otroci so se potem z resnimi in zaskrbljenimi obrazi obračali na šefa kot na edino razumno osebo tam in ga spraševali "Ej, kaj je z njimi?"
