Kaj vam gre na živce?

Nestrpnost . 

Meni gre na živce to, da kjer koli čakam (na vlaku, v trgovini, na banki....) je velika verjetnost, da se bo našel nekdo, ki se bo postavil 2 mm za mano in kakor se malo premaknem naprej....glej ga hudiča, oseba za mano tudi...kot da bi bila prilimana name. Potem ti pa po možnosti še diha za ovratnik (dobesedno)... pa prijeten zadah! Sej tudi, če ne smrdi, mi gre to na živce, da ljudje ne znajo držat neke primerne distance, sploh tam, ko je prostora za vse! mogoče sem pa jaz čudna...
Pa na živce mi grejo starejši (stari), ki so prepričani, da samo zato, ker so pa že obe drugi svetovni vojni dali skozi, da si lahko dovolijo vse (pozdraviš, pa ne odzdravijo, se vrivajo v vrstah....). Bonton je bonton za vse!
Aja, pa kakšen dan, ko imaš občutek, da si kot cujna....nobene energije, nič se ti ne da, pa čeprav si prav prijetno spal celo noč Pri meni kar pogost filing!

Mečkači! Na cesti, na busu, v ambulantah kjerkoli že, vsi so cepljeni proti hitrosti oz. učinkovitosti!

Mene je pa včeraj dvignilo pokrov obnašanje ljudi ob prometni nesreči. S fantom sva slučajno prišla na kraj prometne nesreče in seveda šla takoj pomagat. Kaj pa ostali? Nič, čeprav so videli, da je avto popolnoma razbit, da ne moreva priti do gospoda v njem, da so stvari iz avta ležale po cestišču, so mirno vozili mimo. Zijat pa seveda niso pozabili. Ob vsej množici vozil, ki se je nabrala, sta se po parih minutah našla samo še dva fanta, ki sta prišla pomagat. Da ne govorim o tem, da so popolnoma zabasali cestišče in je moral fant usmerjati promet, da so se lahko gasilci, reševalci in policija prebili do ponesrečenca. Razumem, da je ljudi strah in da ne prenesejo pogleda na kri (tudi meni je bilo slabo, ko je adrenalin popustil), ne razumem pa kako se lahko naslajajo ob tuji nesreči.

Mene je pa včeraj dvignilo pokrov obnašanje ljudi ob prometni nesreči. S fantom sva slučajno prišla na kraj prometne nesreče in seveda šla takoj pomagat. Kaj pa ostali? Nič, čeprav so videli, da je avto popolnoma razbit, da ne moreva priti do gospoda v njem, da so stvari iz avta ležale po cestišču, so mirno vozili mimo. Zijat pa seveda niso pozabili. Ob vsej množici vozil, ki se je nabrala, sta se po parih minutah našla samo še dva fanta, ki sta prišla pomagat. Da ne govorim o tem, da so popolnoma zabasali cestišče in je moral fant usmerjati promet, da so se lahko gasilci, reševalci in policija prebili do ponesrečenca. Razumem, da je ljudi strah in da ne prenesejo pogleda na kri (tudi meni je bilo slabo, ko je adrenalin popustil), ne razumem pa kako se lahko naslajajo ob tuji nesreči.

O pol bi bla zate pa gospa ki dela na nasem zavodu za zaposlovanje pri izracunu stroskov... joj, joj prejoj, kako je pocasna. In ti moras bit tam, jo gledat in cakat, da podpises odlocbo. Ker ne, ne bo obracunala stroskov brez tebe... -.-
Posebna kategorija pa so (povecini) uradnice na postah. Kljub temu, da ima vrsto dolgo pol km si ne bo dala sile....

Meni se zdi to cakanje cista izguba casa. Potrpljenje v vrsti ni moja vrlina, res ne. Ocitno tud tvoja ne

Aaaaaaaa... Že skoraj 14 dni kličem na fax (v času uradnih ur, ko dajejo inf. tudi po telefonu) pa je nemogoče dobit koga na telefon. Kličem...zvoni 100 let, potem se en zoprn glas zadere "vežem"...in spet zvoni, pa igra muzika...pa spet"ste drugi v čakalni vrsti"....pa spet zvoni...potem pa "pritisnite 1 za to, 2 za to" in tako ene 3 runde...potem spet zvoni...in na koncu " oprostite, trenutno vam ne moremo odgovoriti, pokličite kasneje".... Popiz bom!
To mi gre na živce! Vsak dan!

Sama sebi grem na živce, kdaj mi bo kliknilo v glavi da mi ni treba biti uvidevna vedno in povsod?

grr!

Romy, jaz tudi že en teden čakam, da mi odpišejo mail za en izpit, samo mi očitno ne bojo. Letošnje študijsko leto je pravi pekel - na čisto vsakem koraku nas hočejo zaj.....

Te dni mi gre na živce en mulc, ki mi dvigne pritisk (jasno da med učenjem), ker s tisto svojo staro kureto od motorja pripiči mimo naše hiše - mojega okna. Še malo pa bom napolnila vodne balončke in bo dobil tuš naslednjič, ko se (tako neobzirno) mimo pripelje.

Pa seveda vse kar leta po moji sobi čez dan, zvečer in ponoči. Grrrr.

Trenutno mi gre na živce čakanje, da me kaj zašraufa. Pa me noče . In to mi bo šlo vsak dan bolj na živce in začela vam bom pošteno težit . Boste lahko pisale v to temo, da vam gre sasska na živce s svojo nestrpnostjo . 

Sasska, a kaj pobirate stave, kdaj bo?