Meni gre pa najbolj na živce žicanje, fehtanje ipd. s strani kao-frendic. Ne pokliče več kot leto (kar me ne moti, ker itak tega ne smatram za prijateljstvo), potem pa rabi neko materialno korist (informacijo ali posredovanje), pošlje nek osladen sms, mail, čestita za našega triletnika in petmesečnika, napiše, kako fino bi se bilo videti in obvezno zaključi, da ji teče voda v grlo in da me prosi za to in to. Pa koliko je takih. In če vsega skupaj ne zavrnem - zaradi nekih kvazi nostalgičnih spominov na faks, gimnazijo- se potem po kratki zahvali taka oseba spet potuhne neznano kam. In če rečem, sorry -nimam, spet totalna užaljenost in npr. niti pozdravi ne več na cesti. Ne vem od kod ljudem sploh tako trda koža, da gredo čez vse in žicajo in to od oseb, za katere jim je prej in kasneje figo mar.