Dilema 2. nosečnosti!

Lep pozdrav!

Včeraj sem se znašla v hudi dilemi, in se obračam na forum po kakšno ekstra mnenje, odločit se bom morala pa itak sama, vem. Skratka ugotovila sem, da sem noseča, M mi zamuja par dni test pa tudi že pokaže, pa malček slabosti je tudi že. Stvar je v tem, da imam doma že enega nagajivca, starega eno leto, ki sicer še ne hodi in ki je hudo naporen - tako ponoči, ko se zbuja cca. 8x na noč, tako podnevi ker je nadpovprečno živahen in tudi trmast, pri miru ni niti sekundo. Prva nosečnost mi je bila kar naporna, mali je bil rojen po 35. tednu z 2. kg, umetno sprožen porod zaradi odpovedi posteljice je bil zahiranček. Kasneje krčki do 6 meseca, ponoči imamo skos zabavo (ni se še nikdar zbudil manj kot 3x), na začetku borbe s hrano, da je jedel kaj gostega, obiski fizioterapije, zdi se mi kot da je na vseh področjih sto in ena ovira. drugače pa saj veste, radosti materinstva, zna biti tak sonček in ljubček. Zdaj ko sem ponovno noseča, pa se nikakor ne morem odločit ali obdržat ali ne - po eni strani bi itak imela še enega, le da kasneje, po drugi strani bi pa to pomenilo, da bom še ful dolgo doma, čeprav sem bila že pred porodniško 4 mesece na bolniški, sedaj so mi pa podaljšali porodniško tako da huda dilema, jaz čisto zmedena. Problem je tudi denar, ki ga ni pa bo za drugega najbrž še kako potreben. Sprašujem se, kakšno napredovanje v službi najbrž nekaj časa ne bo mogoče itd. To je pa druga, senčna stran. Pa itak ne vem če bi zmogla folgat oba. kakšne babice ali varuške pa ne pridejo v poštev.Zanima me kako drugi, ki imate tako majhno razliko med otročki? Mnenje nepristranskih. Please help. Z možem, ki mi 100% pomaga (sicer dela v turnusu) se ne moreva odločit 5 min sva za 5 pa proti.....

Kakršen koli komentar/nasvet /izkušnja bo več kot dobrodošla!

Hvala za odgovor, saj vem, da je to čisto najina odločitev, pa vseeno...zanimalo me je namreč tudi kako ljudem folga z dvema zelo majhnima otrokoma, ali kdaj obžalujejo, da ni večje razlike itd.

Veš, je čisto različno od osebe do osebe. Slišim zgodb še pa još, edina stvar, ki se ponavlja je da se skor vse strinjajo, da naj bi razlika v letih ne bila večja kot 4 leta. Koliko bi bila tvoja dva narazen, torej, če bi se odločila za - slabe dve leti?? Moja sestra bo zdaj na tem, čakam jo, da že rodi, ker je že čez rok, pa še nič ni. Ima pa že še ne dveletnega doma, pa zaenkrat se nič ne sekira in jo nič ne skrbi, je pa v podobni situaciji kot ti. Sama jo že zdaj občudujem, ker js bi rajši videla, da je razlika v starosti vsaj pikico večja. Moja dva sta 4leta narezen.
In kak je torej moj nasvet oz. mnenje: hm, kaj pa vem, bi rekla, da tri pikice. Vsekakor je dobro dobro za premisliti. Pa srečno.

No, to sem še pozabila. Pravijo tad do 4leta, ali več kot 8let. Da so te variante, še ta boljše.

No, med mojim fantom in njegovo mlajšo sestro je praktično 8 let razlike in sam pravi, da mu je bilo to večkrat tečno kot všeč - od tega, da sta imela zelo malo skupnih točk/interesov, da je bilo njemu dolgčas, ker je bila premala, da bi se igral z njo ... do tega, da ga je potem začela samo izkoriščati za kakšne večerne izhode, ko je bila lahko potem zaradi njega dlje zunaj.

Pa tudi vidim zdaj pri polsestri, ki se je odločila za tretjega otroka, starejša dva sta pa 7 in 10, da se najstarejši ne veseli pretirano dojenčka, ker se (upravičeno) boji, da bosta potem onadva zapostavljena. Saj že zdaj vsak najprej sprašuje kaj v zvezi z dojenčkom in to ... no, verjetno bo potem po dejanskem rojstvu kaj drugače glede naklonjenosti, ampak vseeno.

Pri nama s sestro je pa 2,5 let razlike, pa sva bile vseeno dosti časa na čisto različnih bregovih glede interesov (ker sem jaz bila vedno po karakterju bolj ''resna'', ona pa ''otročja'' xD), ampak vem, da sem se jo še kot dojenčka zelo veselila in vse.

Jaz sicer nimam otrok, navezala bi se samo na pogovor o starostni razliki med otrokoma. Meni se zdi namreč to dosti odvisno od temperamenta oz. osebnosti obeh, tudi od vzgoje (koliko starši vzpodbujajo dobre odnose in skupne interese, koliko pomembnosti polagajo v ljubezen med sestrami/brati in podobno). Midve s sestro sva narazen več kot 8 let in se imava najraje na svetu. Sva se včasih kregali, tudi stepli sva se kdaj, ampak so nama starši vedno polagali na srce, kako pomembno je, da se imava radi, da sva potrpežljivi ena z drugo in sva si to res vzeli k srcu. Zdej je stara ona 31 let, jaz pa 23 in sva najboljši prijateljici, vedno se lahko zaneseva ena na drugo, super se imava skupaj. Je pa ona tudi kdaj prevzela vlogo ''nadomestne mame'' in mi pomagala z nalogo, dosti sem se naučila od nje, pa ji ni bilo nikoli odveč. Je pa res, da je že v osnovi ona bolj materinski tip, zelo rada mi je vedno pomagala. Ne vem kako bi bilo, če bi bila drugačnega karakterja ...

Meni osebno se zdi 2 leti razlike starosti med otroki nekaj zelo običajnega. Naša dva bosta imela 2,5let razlike in fino bi bilo če bi imela še tretjega čimprej. Zaradi vsega tega se ne počutim absolutno nič ogroženo ne v svoji poklicni karieri, enako tudi ne pri podiplomskem izobraževanju. Pač počasi. Pa saj bomo itak delali do 65 leta. Je pa to povsem odvisno od osebnih prioritet in želja. Madeira je krasno napisala v prvem postu. Bolj se ne bi mogla strinjati, odločitev je absolutno vajina.

če nimaš koga da ti pomaga ,je težko kot hudič,a vseeno se VSE da

Z vsakim mesecem ko je otrok starejši je tudi lažje ( načeloma hehe )

Jaz imam razlike 2 leti
je pa razlika ta,da prvorojenec je bil angelček,že od 2 meseca spal celo n oč,tudi po cel dan se je zaigral sam s sabo ,zelo priden,ubogljiv...tako da z njim nisem nikoli imela veliko dela

če bi bil pa prvi otrok vse nasprotno pa se ne bi odločila,ker enostavno ne bi zmogla

No, da še jaz podam svoje mnenje. Moja deklica bo naslednji teden stara 1 leto in je zelo živahna, niti sekunde ni pri miru. Tudi ponoči ne spimo najbolje. Še vedno se velikokrat zbuja, približno tako kot pri tebi. Toda ure, ki jih preživim z njo, so nekaj najlepšega. S partnerjem sva se odločila, da bova imela še enega otroka, ker nama hčerka prinaša toliko veselja. Junija sem res zanosila in oba sva bila presrečna. Sicer nisva mislila, da bom tako hitro zanosila, toda niti za trenutek nisva pomislila na splav, čeprav sva vedela, da bo naporno. Otroka sva si oba zelo želela in sva si rekla, bova že nekako zmogla. Žal pa se je moja 2. nosečnost žalostno končala in sem morala konec julija na čiščenje.
Skratka, oba sva bila za to, da imava še enega otroka, pa čeprav bi bila razlika manj kot 2 leti. Ne vem, jaz bi ga na tvojem mestu obdržala. Toda to je samo moje mnenje, odločiti se bosta pa morala res vidva čisto sama.
Aja, meni je pred hčerko služba veliko pomenila, zdaj mi je to samo nekaj, kar moram početi, da imam vsak mesec plačo. Zdaj mi družina pomeni vse na svetu.