Brezposelnost - brezvoljnost, depresija?

summerbreeze, kar pogumno naprej. Zelo se lahko poistovetim s tvojim zadnjim zapisom, ker sem bila do pred pol leta tudi sama že drugič brezposelna in sem se v drugo res izredno angažirala, se prijavljala na vse mogoče, tudi na zaposlitve v tujini, pošiljala ponudbe, brskala za delodajalci/podjetji, kjer bi želela delati in jim pošiljala ponudbe, ni da ni. Vedno sem si govorila, da več kot "ne" mi tako ali tako ne morejo reči. Na koncu sem dobila službo (za nedoločen čas) preko rednega razpisa, kjer sem se na testiranju in razgovoru  najbolje odrezala. 

Punce, saj vem, da se zlajnano sliši, vendar NE obupajte! Jaz sem imela na srečo izredno močno podporo družine in prijateljev; šlo je že tako daleč, da sta me bila pripravljena finančno podpirati celo starša - ker kaj pa boš, če ne pomagal otroku? Pa nisem več rosno mlada in sem se nekaj časa ob misli na to počutila izredno tesnobno, ampak, ko si v težavah, vsaj jaz, iščeš vse možne rešitve. No, zdaj, ko imam službo, jima finančno pomagam jaz. 

In ne se preveč obremenjevati s tem, da je kje kdo dobil službo po vezah. Sem tudi sama videla in doživela mnogo tega pa se ni vredno s tem obremenjevat. Jaz sem vedno rekla, da jim gre prav, če hočejo nesposobnega, naj pa ga imajo. :) 

Veliko sreče in poguma vam želim. 

No, da se še jaz malo pofočkam. Summerbreeze, izgleda, da imaš tak foh, da lahko greš na več razgovorov v par mesecih. Zamisli, kako bi ti bilo, če bi imela dva razgovora v 3 letih... Fujinfej. Tako je namreč pri meni. Je res, da sem se od tega 2,5 leti tudi sama geografsko omejila zaradi drugega dogajanja v ožji družini, ampak ej... sem že prav žalostna.

Sicer sem imela en razgovor ravno pred enim tednom, in sem bila čisto začudena, da so me sploh klicali. Sem imela že tako načeto samozavest, ker v zadnjih treh letih nisem delala v svojem fohu, da sem se spraševala, kaj zaboga jim je - a so čudni al kaj, da so me povabili. In vrh vsega je to še organizacija, ki je izredno pošteta na našem področju, alfa in omega v Lj. Kaj pa vem. Itak pa nekak kar (že naučeno) pričakujem, da iz te moke ne bo kruha. Moj dragi obrambni mehanizem, ha? V zakon privlačnosti pa itak ne verjamem, tako da si s takšnim razmišljanjem po moje ne bom naredila škode v smislu pošiljanja negativnih vibracij tja proti.  (Imam svojo, malo bolj znanstveno razlago iz tega področja...)

Drugače pa ja, se strinjam, če si kar naprej nekaj brezposeln, res dobiš občutek, da nisi vreden in uporaben, pa čeprav zase zelo dobro veš (izkušnje), da si pomemben in konstruktiven člen, kamorkoli prideš delat. Hja, ko takšna on/off brezposelna situacija traja več let, konkretno načne samozavest. Se pa zato pri "awake" človeku izgradi zelo dober občutek lastne vrednosti ne glede na neugodne okoliščine - če se seveda ne vdaja žalostnim mislim in ruminacijam. Meni itak moji bližnji pravijo, da sem "preveč" samozavestna - jaz pa samo odvrnem, da ne govorim nič takega, kar ne bi bilo res.  Mogoče si pa mislijo, da vsakemu mimobežniku razlagam svoje kvalitete. 

In ko smo govorile o otrocih: jaz sem pri 30+ (nekje proti sredini) še vedno brez otrok, nezaročena, neporočena, s svojim fantom sploh ne živim. V zadnjih dveh letih je dala najina veza skozi grozljiv zunanji pritisk, ki je izredno vplival na mojega, in se on kar ne pobere (pri njemu je ta situacija trajala 5 let in verjemite, je bilo res ful ful hudo, in ne, nič drugega se ni dalo naredit, kot samo bit prisoten v situaciji in vzdržat... ). Vse to so čisto normalna dogajanja, on bo potreboval še nekaj časa, meni pa leta kar tečejo in moje telo in duša že kričita po bolj pomenskem odnosu, po nadaljnjem razvoju zveze... Ampak bo treba počakat. Noro je že to, da vmes vse skupaj ni razpadlo, se nama vidi, da se imava noro rada in da sva oba trmasta. In lojalna en do drugega. Ker včasih je res ostalo samo še to, nekje na papirju, v realnosti pa nič za prijet - nobene bližine, intime, prave komunikacije, zaupanja... obdobno, seveda. Včasih mi je bilo res za se zjokat. Njemu pa tudi. Tudi skupaj sva jokala. Tako da punce, obdite hvaležne za to, da ste mamice, da imate ob sebi svojega moškega, s katerim imate skupno gospodinjstvo, to je ogromno vredno. Pa da ste donosile in rodile zdravega otročka. Jaz si tega noro želim, pa se kar ne premaknemo nikamor. In itak take stvari niso za forsirat. Poleg tega pa mojega razumem - trenutno ni "in a good place", kot že zadnjih nekaj let ne, in se zavedam, da bo trajalo še nekaj časa. Ampak sem pripravljena, ker vem, da je on moj. In ja, vmes sva že delala načrte za selitev h njemu, da si tam narediva stanovanje in potem nekako dalje, oba sva se iskreno potrudila, pa vseeno ni steklo - je že tako, da je "čas za sejanje, in čas za žetje posejanega"... 

Pomaranča 7, bravo in čestitke!!!  Ja, saj imaš prav - naj imajo nekompetentnega človeka. To tudi jaz zadnje čase vedno bolj razmišljam, ko vidim, kako sranje se dela naokrog in kakšni ljudje pridejo na (vnaprej dogovorjene) položaje. Za bruhat. Še posebej javni sektor, imam občutek, tam je to tako razmahnjeno, da je kar joj. Državne jasli, itak. Kdo pa ne bi bil pri takšni fajn in stabilni pipici. 

Pomaranča7, hvala za vzpodbudne besede in seveda čestitke za službo. Tudi jaz si vedno znova rečem, samo dalje. Saj ni druge. Tudi jaz delam tako, kot si opisala. Pošiljam ponudbe in vloge na vse možne naslove in seveda močno upam, da bo vztrajnost enkrat poplačana. Enkrat se bojo ja stvari tudi pri meni spet poklopile. Če nisem prava za neko službo, pol itak bolje, da mi takoj rečejo hvala lepa, kot pa da se tako jaz, kot oni potem mukoma prenašamo na delovnem mestu in smo vsi nezadovoljni. Glede vez pa se strinjam s tem kar si napisala, naj kr prenašajo takega človeka.

Me je pa, hvala bogu, hitro spustila tista jeza zadnjič. Sem našla odlično terapijo v obliki pisanja ocen na kozmetometru. Res, kdo bi si mislil, ampak tako sem padla v pisanje ocen, da sem se potem vprašala, pa dobro, kaj si sploh imela za jamrat prej?

BBCC, hja če bi gledala samo moje strokovno področje, bi bila nekje na podobnem kot ti (v cca. enem letu 2 razgovora). Tako pa pošiljam res na vse možne naslove, tudi samo s srednješolsko izobrazbo, prilagajam CV itd. Razpisov na mojem področju je namreč zelo malo, ko pa so, pa večinoma zahtevajo ful delovnih izkušenj. Vsi razgovori v zadnjih tednih, so tako bili za čist druga dela, kot pa je moja kvalifikacija. Če ne druga, so mi vsaj samozavest dvignili in mi dali potrditev, da se "znam prodat" (vsaj delno), če se res angažiram. In pa vsak je bil svojevrstna izkušnja. Zdaj vem za naprej, kaj vse lahko pričakujem, čemu dat naslednjič poudarek itd. Te pa popolnoma razumem glede kopnenja samozavesti na strokovnem področju za katerega smo se izobraževali. Tudi jaz se včasih vprašam, pa kaj bom jaz to delala in kdo me bo zaposlil, če pa itak nimam pojma, ker sem ali pozabila, ali česa sploh nisem v praksi nikoli delala in podobne neumnosti. In vedno bolj, ko se z leti oddaljuješ od svojega strokovnega področja, vedno večji je ta prepad se mi zdi.

Mogoče se samo preveč obremenjujemo s tem. Jaz drugače verjamem v zakon privlačnosti, verjamem pa vedno bolj tudi v svoje občutke in intuicijo. To je, če se recimo na nekem razgovoru ne počutim dobro, če me ful stvari moti, če bi na silo vzela neko zaposlitev, je to nekaj vredno. In vedno do zdaj sem v takih primerih (pa ne samo na področju razgovorov), čez zelo kratek čas dobila potrditev v obliki dogodka/razgovora, ki mi je to potrdil. Tudi prejšnjo zaposlitev, ko sem se že na razgovoru počutila super in me navdušenje kar ni spustilo. Takrat sem dojela, da so bili slabi občutki v meni, na enem od poprejšnjih razgovorov, resnično  z nekim razlogom in posledično - z razlogom tudi tiste službe nisem dobila. In hvala bogu, da je nisem, ker sem tako dobila dosti boljšo varianto. In trdno in srčno verjamem, da bo enako tudi sedaj. Ne more biti drugače. Vse ob svojem času, ob pravem času.

Verjamem, da boš ob pravem času tudi ti deležna vsega po čem tako hrepeniš, tako družine in napredka v odnosu s partnerjem, kot službe. Bo se nam poklopilo vse enkrat. Samo močno moramo verjet in pa seveda ogromno delat v tej smeri. Brez akcije ni nič. Pa seveda ne obupat, čeprav je to včasih res težko. Ampak to so pač preizkušnje, ki nam jih daje življenje in čez katere enostavno moramo. Pravijo, da ni nikoli nič lažje, samo mi smo tisti, ki se okrepimo, ojačamo. Pa vsake tolko, pridemo malo na PL pojamrat, zna bit dobra terapija.

Jaz tudi približno pol leta malo več iščem službo,po poklicu sem organizator v gostinstvu in turizmu. Stalno pošiljam prošnje, vendar kot kaže v turizmu sigurno ne bom dobila. Sem pa uporabila malce drugačen pristop in sicer kar pokličem v podjetje če mogoče rabijo kaj za delat,. Nekateri so mi rekli da naj jim pošljem prošnjo ampak to je žal bilo to.  Sem si naredila seznam hotelov poslala recimo 15 prošenj v enem večeru odgovora pa mogoče dva in še to negativna. V gostinstvu bi mogoče dobila zaposlitev ker kot vidim povsod iščejo natakarje,kuharje, ampak žal nisem za to. Sem že probala delat v gostinstvu pa nisem za to. Sem pa začela iskat delo tudi v trgovinah. Moram še malo spremenit prošnjo in verjetno bom začela kar osebno hodit od trgovine do trgovine.

Službo poleg tega pa iščem na Zavodu za zaposlovanje, kjer sem trenutno tudi prijavljena, potem na portalu mojedelo.com,mojazaposlitev.si, pa če mi kakšni prijatelji povedu za kako delo.. Preko vez pa žal ničesar ne morem dobit.

Obupala pa še nisem, nekje mora biti nekaj tudi zame :). 

Jaz sem imela naročeno prejmanje primernih oglasov na skoraj vseh mogočih portalih (za vsa področja, ki so me zanimala, tudi za zahtevano višjo stopnjo izobrazbe), kljub temu sem vseeno še sama prečesavala spletne strani ZRSZ in posamezne portale in dnevno časopisje. Meni so pomagali tudi prijatelji, vsem sem naravnost povedala, naj mi sporočijo, če bodo kje slišali, da se kaj išče; ti. neformalno mreženje oz. skriti trg dela. Za eno delovno mesto mi je link prvi poslal bivši šef, ker so tam nekaj iskali, recimo. In ne, ni nemogoče dobiti zaposlitve z nazivom gimnazijski maturant. Jaz sem dobila to službo, ki jo imam zdaj, s tem nazivom pa nisem izpolnjevala dveh pogojev (med drugim tudi formalne izobrazbe), vendar so precenili, da sem najprimernejša na podlagi izkušenj in močnih referenc. Pa moja osebnost je imela veliko zraven, pač šef je videl, da se bomo poklopili in mi je dal priložnost. Sicer grem jeseni izredno študirat, da bom pridobila VI. stopnjo izobrazbe, pomaga tut kak certifikat znanja tujih jezikov, opravljeni tečaji .... Na Zavodu Ypsilon je ogromno koristnih delavnic po izjemno ugodnih cenah, recimo. Samo ne obupat! Ne si sama še poslabševat situacije, naj te ne zanima, kaj si drugi mislijo o tebi, saj oni niso pomembni, pomebna si ti! Sestavi si seznam podjetij, kjer bi rada delala, razišči, kaj bi delala in kar pošiljaj ponudbe. Jaz sem menda poslala ponudbe na vsa mednarodna podjetja, ki imajo pisarne v Sloveniji. :D