Erina

Polno lepote je v tvojih očeh, polno dobrote v tvojih dlaneh. Tega ne vidiš ti, ker s svojimi očmi gledaš navzven. Tega ne moreš videti, lahko pa se zaveš. A kar vidiš v meni, izhaja iz tega, kar nosiš v sebi. Zato, bolj ko te vidim v lepoti, več je te lepote v meni. Bolj ko vidim te v slabi luči, več je te luči v meni. Katero prižgemo je ta, s katero osvetljujemo in vidimo druge. Vsak ima v sebi na izbiro, obe luči in stikalo.

Radost je mladost. Lahko je norost, a norost ni nujno znak mladosti. Radosten človek je vedno mlad. Je osončen z veseljem, pozitivno naravnanostjo, vedno nagnjen k iskanju rešitev in ne kritiziranju težav. Radosten človek je srečen. Radost poživlja duha in telo, omogoča dobro hrano celicam in organom, zato se le ti kasneje starajo in obolevajo oz kvarijo. Zato je za ohranjanje mladosti potrebno veliko radosti.

Danes sem se izklopila iz Facebooka. Počutim se osvobojeno. In hkrati se počutim, kot bi zapustila diskoteko sredi dogajanja. In to prav v času največjega praznovanja - Novega leta. Pomisleki drugih, zakaj mi je tega treba, vzbujajo v meni občutek krivde, da sem zapustila okoliš in družbo, kjer smo se zasipavali z raznoraznimi plehkimi in nekaterimi zares vzburljivimi intelektualnimi pogovori. Razen 5 zares kakovostnih in občudujočih umov, ne bom kaj dosti pogrešala prijateljev, ki so me dnevno zasipavali s "hot novicami", nabolj humornimi šalami, rumenimi obvestilii in z dnevno svežimi fotografijami. Spomnila se bom kdaj na všečkane strani, kjer me bodo, upam, čakale vse proze, poezije in okultne skrivnosti. Nase sem ponosna, da sem uspela filtrirati izbor informacij in pogumno stala za odločitvami, komu slediti, koga sprejeti in redno prečiščevala "plevel" iz moje strani. Priznam, malo mi je žal tistih ljudi, ki niso utegnili pregledati vseh mojih objav, nabranih v vseh šestih letih. Še meni so vedno znova zanimive in berljive, tako da bom na trenutke pogrešala samo sebe. Hvala temu, da se je možno nazaj aktivirat, res bi škoda bilo za vedno izgubiti vse naloženo. Tako, ena vrata so zaprta...sedaj pa na vrata, ki so se odprla.

Slediti spremembi.

Med vsemi spremembami v življenju se slej kot prej srečamo tudi s spremembo načina prehranjevanja. Z delom na sebi, z zanimanjem zase in briganjem za nas same pridemo v položaj ko uvidimo, kaj mi pravzaprav zares hočemo. Najprej nam to sporoči telo in mi, kot poslušalci, ko svojemu telesu zares želimo dobro, mu prisluhnemo in njegovim potrebam ugodimo.

S spoznanjem, da smo produkt vsega, kar vnesemo vase, se odločimo narediti rez, postaviti ograjo med nami in drugimi. Pa ne v smislu, da se oddaljimo od okolja in družbe, temveč v načinu izbora informacij, mnenj, čustev, navsezadnje tudi bolj fizičnih stvari, kot je hrana. Si to, s čimer se hraniš, kar vnašaš vase.
Si predstavljate zdravega človeka, ki ga premaguje pohlep, agresija, podlost? Človeka, ki se nikoli ne postavi zase? Ali človeka, ki je vedno preveč prijazen? Si predstavljate zdravje nekoga, ki se hrani z nižje hranilno hrano? Ko začnemo prepoznavati razlike med enimi in drugimi se zavemo, kaj je dobrobit za našo dušo in telo. Vsekakor narediti spremembo pri sebi je dosti težje, kot se zdi in pojavijo se tisoči razlogi za samoopravičevanje in odvrnitev od prehoda na drugačno, novo nadaljevanje. Zato se je v začetnih mesecih dobro fizično umakniti od vsega, kar nas zadržuje pri starem načinu, da postanemo psihično močnejši pri naši novi odločitvi. Ko navado ukoreninimo, nas ne zamaje na stara pota.

Velikokrat, ko me je kdo vprašal o mojem načinu prehranjevanja, sem na dolgo in argumentirano razlagala, tudi v upanju, da bi ga prepričala v pomembnost prehrane. Pogosto sem pri tem porabila veliko energije, da je sogovorec le delno prikimal. Informacij je v obilju, zato sedaj odgovorim tako:
Mene ne zanima, zakaj ti ješ, ni ti pomembno vedet, zakaj ne jem jaz.