Pozdravljeni sem nova tu gor 
malo sem vas brala pa sem rekla da tudi jaz malo delim svojo zgodbo. Že eno leto se borim z močno obsesivno kompluzivno motnjo, ki se kaže v agresivnih mislih, vsiljujejo se mi ljudje itd..zamenjala sem par antidepresivov, vendar me vedno znova jezi, saj s psihoterapevtko res intenzivno delava in odperava močne rane, ki so posledica vsega tudi depresije, vendar mislila sem da mi bodo tablete le v oporo in pomoč, po njih pa sem zaspana res utrujena, tisto ko bi samo pojstlo in nič drugega.
Vsiljujejo se mi tudi misli o samomoru a tako rada bi živela v miru itd..toda kar ni in ni uspeha, sedaj sem na paroxatu 40 mg, problem je da je pri moji motnji potrebna višja doza, res je sem bolj pomirjena, jemljem ga 2 tedna sedaj na 40 mg, prej 1 mesec 30 mg, toda življenje teče dalje, moj študij je obstal ne zaradi lenobe, vendar jaz nisem sposobna da se učim, kar zagledam se, trudim se da delam saj se preživljam sama, a v službi hvala bogu ni redna, za trenutek kar zaspim nisem tam, polna agresije sploh ni zbranosti in kar zmanjka me za par minut, težko zdržim 6 ur.
Ko sem doma, spim po 16 ur, in še nimam dosti, probala sm s prehrano itd..vendar kot da me nekaj vleče dolj, potem pridejo tisti denvi ko je kar energija itd, vendar več ali manj sama utrujenost in res črne misli.. Sprašujem se kaj naj še naredim, sprobala sem prozac, cymbalto in cipralex, vedno sem mislila da je ad bergla, zakaj pri meni ni..in mi res ne pomaga..:( Počutim se kot da sem priklopjena na aparate in da sploh ne živim..Vem da je posledica tudi psihoterapija, in v enem letu sem naredila res dosti, včasih si nisem v trgovino upala, sedaj živim sama, vendar meni se vrti cela preteklost, misli niso jasne, in ne vem več kaj nej, zamenjala dva psihiatra ki sta bila oba drugačnega mnenja, da kaj za vraga mam toliko tablet, namreč mela sem antipsihotike res v veliki dozi.
Sedaj imam kventiax 25 mg, a ko to vzamem sm ko zombi, res od sebe pričakujem 1000% in očitno se moram sprijaznit da je to bolezen in da gre počasi, samo k vragu tako življenje da vegetiram, potem pa prebiram forume kako je ena tabletka nekomu naredila res tako spremembo da je bil kot nov, in pol jokam ko jaz odkrivam stvari delam na sebi, pa ne da drugemu ne privoščim samo obopuvam, tako mrtvo in sivo je vse, kot da je zame konec življenja. Sedaj imam februarja novo psihiatrinjo, ki mi jo je priporočala psihoterapevtka katera je res super. Toda ali je to moja osebnost, ali imam res napačno terapijo? Jaz sem mislila, da bom na tabletih boljše ne pa slabše oz mrtva, vem da so stranski učinki itd..samo ko kar ni in ni, ne morem spat celo življenje, in tu ne gre da ni volje itd, no sej najbrž me razumete :)
Mogoče kakšna vaša izkušnja, mnenje vsega bom vesela :)
Pa seveda, veliko vztrajnosti vsem, na konc bomo vsi zmagovalci
