Evo, odgovor gospe Mojce Hrustel
Lepo pozdravljena, draga »Mango7«.
Ko sem končala z branjem vašega vprašanja, mi je na misel najprej prišel pregovor: »življenje ni potica«, takoj zatem pa se mi je v misli prikradel do sredine napolnjen kozarec, ki ga bodisi vidimo kot napol praznega bodisi kot napol polnega …
A to ni to, kajne? Pomaknimo se zato bližje vaši težavi, tj. črnogledosti oz. pretirani kritičnosti, ki ima očitno mnogo opraviti z nekakšnim vašim družinskim genom za pesimizem, za zategnjenost, neproduktivno in zaviralno kritičnost.
Kot pišete, ste lahko, če niste v družbi svojih staršev, oz. kolikor razbiram, gre za enega izmed njiju, čisto sproščena, optimistična osebnost. Že, če negativni ljudje niso naši starši ali drugi bližnji, je težko zaradi njihovih razvranih pogledov v njihovi družbi ostati vesel …, če pa nas s takšnimi namrgodenci vežejo še čustvene in druge tesne povezave, je to skorajda nemogoče. Zakaj?
Načeloma velja, da se v vsaki družini oblikujejo vedenjski vzorci, stališča, ki se po nekakšnih nevidnih kanalih prenašajo iz enega člana na drugega, tudi iz ene generacije na drugo. Vzorci so lahko dobrodošli, tj. pomagajo pri razvoju in razcvetu posameznika, lahko pa posameznika popolnoma ohromijo, mu povsem onemogočijo, da na polno zaživi.
Te druge, nedobrodošle vzorce, da do ohromljenosti ne pride, je zato potrebno zavestno identificirati; kar ste vi, mimogrede, že naredili: zavedate se problema, identificirali ste ga; a zdaj vam manjka še korak naprej … Ta korak oz. vsi nadaljnji bodo obenem tudi odgovarjali na vaše vprašanje kdo ste. Popeljali vas bodo na potovanje odraščanja in zorenja, odkrivanja sebe sebi in drugim.
In ta korak je: najti moč in biti sposoben pogledati starše še tudi skozi oči odraslega. Skozi oči otroka ste s tem, ko ste definirali problem, ko spoznavate vaše nezavedne odzive nanj (npr., ko pravite, da se v družbi starša takoj navzamete negativizma), to že storili … Pogled odraslega pa vam bo omogočil, da staršem ne boste več pripisovali tako pomembne vloge na vaše odzive, na vaše razpoloženje, temveč boste njihov negativen način razmišljanja, delovanja sposobni razumeti in jim ga konec koncev ODPUSTITI, DOPUSTITI. Nekako ga boste sprejeli, ne bo vam več predstavljal problema.
Pogled odraslega bo zahteval nekaj časa in premisleka o tem, od kod črnogledost vašega starša oz. tudi starša vašega starša … Če lahko, starše zato povprašajte po vzrokih njihove črnogledosti. O odgovorih, ki jih boste dobili (če …) se nato pogovarjate z osebo, ki ji brezpogojno zaupate, ki brezpogojno verjame v vas (vaš fant ali druga oseba, ki jo boste izbrali, da bo z vami potovala po tej poti) …
Lahko, da boste na poti začutili močno potrebo, da vam »problematičen« starš da zeleno luč, DOVOLJENJE za to, da zaživite optimistično. Naj vas že kar zdaj opomnim, da se kaj takega zelo redko dogaja; za dovoljenje se mora človek v večini truditi sam, kar pa ni niti malo in nikoli enostavno. Se pa zna zgoditi (da, to se mnogokrat dogaja), da bo vaša »uspešnost« čudežno spremenila tudi odzive vašega črnogledega starša.
Lahko tudi, da boste vi morali poiskati način, ki bo vašemu staršu omogočil, dal dovoljenje, da bo pozitiven. Kot boste spoznavali, raziskovali, verjetno tudi on nosi vzorec ne-optimizma, podedovanega od svojih staršev in se mu zdi, da bi ga drugačno, torej bolj optimistično ravnanje, pahnilo v to, da bi se počutil krivega – s svojim drugačnim vedenjem bi namreč razočaral svoje starše (bližnje).
Neoptimistični ljudje imajo venomer občutek, da so nekaj zamudili, da ne živijo svojega želenega življenja, da so obtičali, pri vsem tem jih močno grize nekaj iz podzavesti; gre za nekakšen črviček krivde, da so izdali svoje starše, bližnje. Imajo duševno rano, ki jo ne zmorejo ali upajo zaceliti. Ne slišijo odobravanja, ker ne vedo, kako ga naj razumejo, izogibajo se odnosom, zamudijo vse komplimente … o sebi si ne dovolijo misliti dobro, čeprav se vsem ostalim zdijo fantastični … In če želijo ravnati drugače, morajo vedno, brez izjeme, dobiti oz. si dati notranje dovoljenje za spremembo smeri. Nekdo (starši) jim je z nečim preprečil biti pozitiven in pozitivnost si je potrebno priboriti nazaj.
Ne glede na vse; nujno je, da razumete dinamiko družinskega gena negativnosti, in sicer zaradi tega, da ne ustvarjate še drugih negativnih okoliščin v vašem življenju … no, zaenkrat vam gre kar dobro, kot kaže, saj pravite, da ste izven doma povsem druga oseba.
Čisto mogoče pa je, da vsega tega ne boste zmogli (dati oz. vzeti si dovoljenje za optimizem), takrat je edino učinkovito zdravilo fizičen umik; je edini način, da boste lahko zaživeli po svoje, bili srečni in zoreli. Da, za svojo srečo je včasih potrebno »ubiti« svoje starše (svoje bližnje). Pretrgati vse stike in iti svojo pot. Če nam namreč nekdo uniči preteklost, mu nikoli ne smemo dovoliti, da nam uniči še našo sedanjost in prihodnost! Pa četudi je to tako bližnja oseba, kot so to starši. Da, tako preprosto je to.
Tako, toliko o povezavi in prenosu vzorcev znotraj družin oz. generacij ter o načinih, kako jih presekati, preseči. Kdo pa ste, boste najlažje, najbolj spontano in najmanj nasilno (torej najbolj nežno) spoznali preko poglobljenih odnosov z ljudmi, ki v vas zbujajo pozitivne občutke, ki jim zaupate; preko ukvarjanja s stvarmi, ki vas navdušujejo, delajo žive, ob katerih pozabite na prisilo in čas … Prav tako so odličen usmerjevalec vaše želje, sanje, tiste bolj in tiste manj skrite … Predvsem pa se boste najbolj spoznavali, ko boste v družbi sami s seboj. Takrat lahko svojemu notranjemu glasku postavite vprašanja o sebi, drugih, na katera želite odgovor … In če boste potrpežljivi, bo odgovor vedno PRAVI. Samo ne bodite bojazljivi, prestrašeni, polni predsodkov, negativnega in kritikarskega glasu vaših staršev in nemara še drugih, ko bo pričel z odgovarjanjem … Slišati namreč utegnete ravno nasprotno od tistega, kar ste pričakovali (oz. so preko vas pričakovali drugi), da boste slišali. In naučite se prepuščati sedanjosti, obenem pa neobremenjeno, sproščeno stremite za realizacijo vaših želj, sanj.
Kakorkoli že; videli boste, da ste mnogo mnogo več in še vse vmes – pa včasih tudi zamorjeni in veseli -, kot le zamorjeni ali veseli …
Ob koncu pa naj vam za popotnico na vaši poti premagovanja pesimizma v vaši družini in spoznavanja sebe sporočim: življenje ni nikoli samo slabo ali samo dobro. Običajno za dežjem posije sonce in tudi sonce ne sije venomer enako močno. In tudi sami sebi ne smemo preveč očitati zaradi napak, ki jih utegnemo na poti spoznavanja in sprejemanja sebe narediti. Zaradi stranskih poti, na katere utegnemo zaiti. Zaradi vseh okoliščin, v katere smo nemalokrat brez lastne volje pahnjeni. Napake, stranske poti, neljube okoliščine so le učna ura in ne poraz. So izkušnje na poti učenja, na poti spoznavanja resnice, sebe, osebnostnega zorenja. Naj bodo še tako boleče, tudi ali prav z njimi smo vedno bolj mi. In bistveno je, da se naučimo sproti gledati jim v obraz in (si) jih dopuščati. Jih, če nas preveč obremenjujejo, spuščati iz svojega življenja.
