Sunshine, predlagam, da se oče (ali cela družina) pouči o seštevanju OH in dovajanju inzulina glede na zaužite ogljikove hidrate. Predavanje bi mu morala nuditi njegova ambulanta, po mojih izkušnjah pa je bolje da si to (poleg predavanja) preberete še kje na netu. Če se te težave pojavljajo vsak dan je čisto možno, da so mu ponudili terapijo, ki mu ne ustreza, inzulinov je namreč kar nekaj vrst - razlikujejo se po hitrosti in času delovanja.
Možno pa je seveda tudi, da rabi nekaj časa da se navadi. Inzulin je krasno "zdravilo" (samo hormon pravzaprav), ki z našo pomočjo lahko deluje skoraj kot zdrava trebušna slinavka. Sam se bo moral naučiti poslušati svoje telo in po možnosti čim večkrat meriti sladkor.
Najlažje je voditi sladkorno, če o njej in o pripomočkih čim več veš - revije, knjige, internet.
Samo nekaj naših naslovov (na nekaterih so tudi recepti

):
www.omnalab.com privatna stran z mnogo informacijami, forum in s priročnim programom za vodenje
Imam tip I. že 18 let. Stara sem 31 let, diabetes sem dobila pri 13 letih. Ni deden.
Igle so dandanes tako majhne in tako tanke, da niso noben bavbav

. Verjamem da ljudje brez izkušenj mislijo, da je to cela drama, pa ni. Ni prijetno, vendar ni nič takšnega da bi človek omedleval okoli tega. Sama sladkorna ni tako zelo nevarna, kot so posledice, ki jih lahko pusti (okvare oči, ledvic, stopal), če ni dobro vodena. Dobro vodenje - redno merjenje krvnega sladkorja in pravilno reagiranje na rezultate, poznavanje hrane in inzulinov, gibanje. Disciplina.
Sama nisem primer dobrega vodenja

sem verjetno eden od primerkov, ki ima definitivno več sreče kot pameti v življenju.
Še za občutek kako danes zgledajo inzulinski peresniki, ki so večinoma za enkratno uporabo (oz. jih odvržeš ko porabiš ampulo). Igle so 6, 8 ali 12 mm dolge

Jaz sem pred leti štartala še s starimi inzulinkami in konjskimi iglicami.