Objavljeno: 3. dec 2009 15:09
Živjo.
Imam le eno vprašanje, pa bi rada slišala tudi vaše mnenje...
Torej, kakšne 3 mesece nazaj sem pristala v družbi fanta, ki ga sicer poznam že dlje, vendar ga nikoli nisem opazila. Komaj sem si zapomnila kdo je. Potem pa me je nekaj prevzelo, in še sama ne vem kaj. No, sledilo je nekaj druženj, pa zunaj, pa žuri, pa tako. Kaj čutim sem mu tudi povedala, vendar je rekel da bi rad da ostaneva le prijatelja, in da noče da bi se karkoli spremenilo, saj se ima fino v moji oz. naši družbi. Po tem se ni popolnoma nič spremenilo, odnos je bil isti, še vedno sva se normalno pogovarjala, družila in smejala. Ko sem rekla da se ni nič spremenilo - bila sva pač le bežna prijatelja. In tako je tudi potem ostalo.
Pa da povem še to, druženje ni bilo samo midva, ampak vedno z več prijatelji. Ponavadi dokaj naključna druženja.
No, na enem žuru sva skoraj bila skupaj, vendar sem se uprla, saj mi je takrat jasno povedal, da bi rad da ostaneva prijatelja. Bil je v stanju, ko ravno ni vedel kaj počne - pa saj vemo o čem govorim.
Naslednji dan sem mu poslala sms, da ga prosim, naj ne dela več tega nekomu, ki ga ima rad. Opravičil se je, rekel da se ničesar ne spomni - res mu je bilo žal in ni mu bilo vseeno. In to, da se ničesar ne spomni mu vsaj delček verjamem, glede na stanje,...
Nato pa so se začela dogajati mogoče malo 'nenavadne' in neobičajne stvari. Večkrat sem ga s kotičkom očesa zalotila kako me gleda, dobesedno strmi vame, a ni opazil da to vidim. Tudi prijateljice so rekle, da me je na zelo 'ljubezniv' način opazoval med pogovorom z ostalimi.. In skupaj s tem 'opazovanjem' se je prebudil tudi občutek v meni, nekakšnega izogibanja. In pojma nimam iz kakšenga razloga bi se mi ravno sedaj začel izogibati? Lahko da je vse v moji glavi, lahko pa da ne...
Vem, da je od mene starejši 7 let, vendar kljub njegovi zrelosti (razuma) se popolnoma normalno razumemo, v bistvu kakor bi bili iste starosti. Vem tudi, da je imel neko zvezo, ko ga je punca zelo prizadela, s hujšimi dejanji. Sicer je fant, ki ga rad žura in se druži s prijatelji, vendar je zelo plamenit, dobrosrčen, pameten in razgledan.
Vendar nekje v meni se skriva neko upanje oz. bolje rečeno občutek, ne glede na vse, da bova skupaj. Pa si ga želim zatreti, saj kot sem že rekla mi je jasno povedal da ne želi biti z mano. In to mi tudi pravi razum - ''pozabi, pač ne bosta skupaj''
Problem je, da ne vem kaj naj si mislim. Besede kolegov in kolegic mi govorijo nekaj, srce drugo, razum pa tretje. Kakršna koli mnenja, besede, kritike, - prosim
Pa se opravičujem, da sem se tako razpisala - vendar rabim karkoli, kar mi lahko pomaga spodbuditi razmišljanje v katerokoli smer.
Lep dan in čimveč lepših današnjih trenutkov
Imam le eno vprašanje, pa bi rada slišala tudi vaše mnenje...
Torej, kakšne 3 mesece nazaj sem pristala v družbi fanta, ki ga sicer poznam že dlje, vendar ga nikoli nisem opazila. Komaj sem si zapomnila kdo je. Potem pa me je nekaj prevzelo, in še sama ne vem kaj. No, sledilo je nekaj druženj, pa zunaj, pa žuri, pa tako. Kaj čutim sem mu tudi povedala, vendar je rekel da bi rad da ostaneva le prijatelja, in da noče da bi se karkoli spremenilo, saj se ima fino v moji oz. naši družbi. Po tem se ni popolnoma nič spremenilo, odnos je bil isti, še vedno sva se normalno pogovarjala, družila in smejala. Ko sem rekla da se ni nič spremenilo - bila sva pač le bežna prijatelja. In tako je tudi potem ostalo.
Pa da povem še to, druženje ni bilo samo midva, ampak vedno z več prijatelji. Ponavadi dokaj naključna druženja.
No, na enem žuru sva skoraj bila skupaj, vendar sem se uprla, saj mi je takrat jasno povedal, da bi rad da ostaneva prijatelja. Bil je v stanju, ko ravno ni vedel kaj počne - pa saj vemo o čem govorim.
Naslednji dan sem mu poslala sms, da ga prosim, naj ne dela več tega nekomu, ki ga ima rad. Opravičil se je, rekel da se ničesar ne spomni - res mu je bilo žal in ni mu bilo vseeno. In to, da se ničesar ne spomni mu vsaj delček verjamem, glede na stanje,...
Nato pa so se začela dogajati mogoče malo 'nenavadne' in neobičajne stvari. Večkrat sem ga s kotičkom očesa zalotila kako me gleda, dobesedno strmi vame, a ni opazil da to vidim. Tudi prijateljice so rekle, da me je na zelo 'ljubezniv' način opazoval med pogovorom z ostalimi.. In skupaj s tem 'opazovanjem' se je prebudil tudi občutek v meni, nekakšnega izogibanja. In pojma nimam iz kakšenga razloga bi se mi ravno sedaj začel izogibati? Lahko da je vse v moji glavi, lahko pa da ne...
Vem, da je od mene starejši 7 let, vendar kljub njegovi zrelosti (razuma) se popolnoma normalno razumemo, v bistvu kakor bi bili iste starosti. Vem tudi, da je imel neko zvezo, ko ga je punca zelo prizadela, s hujšimi dejanji. Sicer je fant, ki ga rad žura in se druži s prijatelji, vendar je zelo plamenit, dobrosrčen, pameten in razgledan.
Vendar nekje v meni se skriva neko upanje oz. bolje rečeno občutek, ne glede na vse, da bova skupaj. Pa si ga želim zatreti, saj kot sem že rekla mi je jasno povedal da ne želi biti z mano. In to mi tudi pravi razum - ''pozabi, pač ne bosta skupaj''
Problem je, da ne vem kaj naj si mislim. Besede kolegov in kolegic mi govorijo nekaj, srce drugo, razum pa tretje. Kakršna koli mnenja, besede, kritike, - prosim
Pa se opravičujem, da sem se tako razpisala - vendar rabim karkoli, kar mi lahko pomaga spodbuditi razmišljanje v katerokoli smer.
Lep dan in čimveč lepših današnjih trenutkov
0
0
!
. 
. Če ponovno odkrito spregovorita, se najbrž vajin odnos ne more poslabšati. Po mojem mnenju je pri ljubezni tako, da moraš tvegati, če hočeš kaj doživeti. Medsebojni odnosi niso nekaj fiksnega, nespremenljivega, ker ljudje nismo takšni. Tako da po mojem mnenju v nobenem odnosu ni garancij, da bo vedno trajal, da bo za vselej lep ali grd... Če se prepustiš čustvom, tvegaš le, da se ne bo izšlo in da boš nekega dne trpela. Če se jim ne prepustiš, pa tvegaš, da ne boš doživela nečesa potencialno čudovitega. Zame osebno je drugo tveganje nevarnejše 
.
!
