Smrt bližnjih

 Zelo sem navezana na svoje stare starše in ne vem in se bojim kako in če sploh bom preživela njihovo izgubo!

Lani mi je sicer umrl dedek ,ampak na njega nisem bila tako zelo navezana, kot sem na druga dva!

tu zraven bi dodala še strah pred izgubo mojega hišnega ljubljenčka:
prejšnjega sem še pokopala in naj povem da je blo hudičevo trpljenje,
ni dneva ko se ne spomnim nanj, pa še vedno imam velik strah pred
izgubo zdajšnjega

Joj Alexa, ne, ne vela takih stvari govort...Moja kuža je namreč 12 let stara.

Ne res ne velja o tem govorit!Tudi moja kužika je že precej v letih in
si sploh ne predstavljam kako bi bilo brez nje!Tako sem navezana da
nevem če bom to prenesla.

pr men prvijo da je že toliko zdravil pa vsega tega da bomo vsi zdravi pomrl

Jaz imam to srečo, da še nikoli v življenju nisem izgubila osebe, ki bi mi veliko pomenila. Bila sem na nekaj pogrebih, a tistih oseb nisem poznala, sem šla pač iz spoštovanja do določenega sorodnika te osebe, mojega znanca/prijatelja.

Imam žive še obe noni, oba nonota in pranono, ki se bliža 100. letu. Ona je zdravstveno kar vredu, daje jo le starostniška slabostnost in hitra utrujenost, a je še zelo sposobna sama poskrbet zase, čeprav jo nona zelo pazi. Je pa en nono pred kratkim zbolel za rakom. On je sicer še vredu, bo počasi začel z zdravljenjem, vendar je stavr zelo prizadela našo družino.
Na vse te sem jaz zelo zelo navezana, in si sploh ne predstavljam življenja brez njih. Ko pomislim na smrt kateregakoli družinskega člana, me prime taka paranoja, tesnoba, da sploh ne morem funkcionirat, samo na to še razmišljam. Šele ko grem spat in se drugi dan zbudim, je bolje... večkrat tudi sanjam pogreb kakšnega družinskega člana in mi je grozno, budim se vsa objokana, enkrat je celo prišla mama v sobo, ker sem baje tudi tulila. Enostavno si ne morem predtavljat, kako neko osebo, ki jo imaš rad, dajo v zemljo in je tam, na hladnem in mokrem, sama... če me razumete kaj mislim...zelo mi je težko, ko mislim na to. In ko zdaj razmišljam, pomoje niti ne bi prenesla bit na pogrebu, bi raje odšla kam daleč stran.
Upam, da bo nono karseda uspešno se spopadal z boleznijo in upam da če mu ne bo uspevalo, da bo čimmanj boleče. Včasih ga kar težko gledam v oči, saj ob tem pomislim, da se bom morda mogla poslovit od njega zelo hitro....
Pri tem mi je tudi zelo hudo, če pomislim da bo ta oseba pustila ženo/moža samo/samega. No, na srečo so vse te none z nekom mlajšim/otrocmi v hiši, ampak vseeno...in meni je hudo, če slučajno ne bom živela pri starših, da bo kateri od njih kdaj ostal sam...
Res me je zelo zelo strah vsega tega. Sem zelo čustvene sorte, za vse se zelo zelo sekiram, že manjše težave me spravijo v jok, pa so daleč od tega, da bi za vedno izgubila neko drago osebo.

Poskušam čimmanj razmišljat na to, a ko pride do tega, nikakor noče končat. Razmišljala sem tudi že o tem, da bi glede tega spregovorila s kakšnim strokovnjakom...

Izgubila sem oba stara starša po očetovi strani, težko mi je bilo sprejeti, da sta umrla, še posebej pa mi je bilo hudo za očeta, ker je ostal brez obeh staršev, včasih se kljub odraslosti in urejenemu življenju ob tem pač počutiš izbuljenega in nemožnega, ker sta to le bila njegova starša.
Zdaj se drugič bojim za mami, pred leti je doživela in preživela kap, pred kratkim so ji odkrili raka. Kljub verjetnosti operacije me na trenutke obdaja grozovita tesnoba. Mami naju je z bratom že prosila, naj očetu pomagava po svojih močeh v času, ko bo ona v bolnišnici. Smo že šli enkrat čez to in je težko, skrajno boleča izkušnja, ampak v tako težkih trenutkih je res zelo pomembno, da družina drži skupaj in si daje moč. Vem, da je treba vzeti dan po dan, ampak včasih enostavno ne morem ne mislit na to, kaj vse lahko bo ....
Pravijo, da nikoli nismo pripravljeni na smrt bližnjih, čeprav so le-ti morda resno bolni, smrt nas vedno preseneti.
Tudi mene je groza ob misli, da bom nekoč izgubila starša .....

BlackCat, tvojemu dedku želim uspešen boj z boleznijo in čimprejšnje okrevanje.

Meni je umrla babica pred nekaj leti in moram reči, da psihološko še vedno nisem opravila z zadevo. Ful pogosto se mi zdi, da je samo nekje na dopustu, v kakšnih toplicah. Sploh si ne predstavljam, da izgubim katerega od staršev. Resnično me je groza same sebe.
Je pa zanimivo, grozno mi je bilo, ko je umirala. Ko so je pokopali sploh nisem imela filinga, da je ona v tisti škatlici. Čist nerealen filing.

Sama sem pred nekaj leti izgubila staro mamo (prababico), na katero sem bila kar navezana.Kljub temu, da je bila starejša, ko je umrla (83) sem čutila ogromno praznino, še zdaj včasih pri babici na obisku avtomatsko pogledam v tisti kot, ko je vedno sedela in gledala skozi okno.
Pri šestih letih mi je pa umrla babica po očetovi strani.Takrat sem bila še toliko majhna, da sem vse skupaj še vedno dojemala kot da se bo vrnila...tudi nanjo sem bila navezana, vedno sem bila zraven nje, vedno sem rinila k njej na posteljo (bila je nepokretna), še zdaj me ganejo najini skupni videi...pustila mi je, da ji rišem po rokah, hotela sem jo hraniti-čeprav bolj štorasto... trudila se je biti dobra babica, kolikor ji je vse skupaj dopuščalo.
Ob misli na izgubo meni bližjih zdaj, ko so mi ostali samo res najbližji me pa kar stisne, ne morem niti nočem si predstavljati.
Isto za moje živalice-v 7. razredu je umrla moja psička Tačka in za njo sem žalovala huje kot za kakšnim človekom...vem, da eni to težko razumejo, ampak res sem jo imela rada...

emchy, jaz te razumem. Pes je družinski član in jaz sem tudi hudo žalovala za njim