Sem dolgčasna?

Stara sem 19 let in sem družabna, rada sem v družbi žurerjev (tudi sama rada hodim žurat, čeprav ne pijem veliko), ljudi, ki te spravijo v smeh,...
Vendar je en problem: sama nisem ravno najbolj zabavna, zato se takim ljudem ne zdim ne zanimiva. V mojem življenju se ne dogaja nič kaj zanimivega (tudi moja najboljša prijateljica je bolj mirne narave zato nimam ravno funny zgodbic, ki se ti zgodijo v družbi prijateljev). Raje dvakrat premislim prej, ko kaj povem, saj me je strah zasmehovanja. To verjetno izvira iz OŠ, ko so me res zafrkavali za vsako stvar - vsak dan in mi govorili res krute stvari. Zardi tega sem zelo sramežljiva in me je strah pokazati ali povedati komu, da mi kakšen fant všeč. V družbi sem ponavadi bolj tiho, če pa že kaj povem (npr. ko smo veni in se vsi šalijo) dobim občutek, da drugi to preslišijo ali da se jim ne zdi zanimivo. Do zdaj tudi nisem imela veliko fantov, tako da se o nekih intimnih stvareh ne morem pogovarjati, pa tudi sram me je saj nisem najbolj izkušena v takih stvareh.
Preprosto nimam tiste energije, ljudje pa kot ad me ne opazijo. Sem zgovorna, le dlje časa rabim, da se odprem, pa tudi ne znajdem se v družbi večih ljudi (od katerih po možnosti poznam samo 2 ali pa 3 osebe).

Mogoče kakšen nasvet glede sramežjivosti, samozavesti, saj me res moti, to da včasih preprosto ne vem kaj bi rekla

hmmm.. tudi jaz imam velikokrat občutek, da sem dolgočasna, enostavno ne smejim se vsaki bedariji, ker mi niso smešne, nikoli se ga ne napijem, ne kadim marihuane kot vsi moji znanci, ne hodim ven, ker mi nič ne ustreza, nisem za kakšne akcije, ker sem zelo pazljiv človek, ne maram adrenalina...
Ne vem kaj bi ti svetovala zato, ker ti očitno vsaj imaš neko družbo jaz imam dve kolegici iz Škofje Loke pa zdej še dva nova kolega s faxa pa noben ni iz Ljubljane in lahko si predstavljaš kako se dolgočasim vsak vikend in vsake počitnice...
Ampak vsi imamo nekaj kar lahko ponudimo, ko greš ven se ne obremenjuj s tem, da ne poveš nič zabavnega ampak raje se smej drugim, potem, kar se tiče fantov vrjami jaz sem v svoji družbi ponavadi kar glasna (predvsem sarkastična) ampak to itak le na kavi, ker do več od tega sploh ne pride, in to fante več ali manj odbija (ampak taka sem) in tudi men so načeloma bolj všeč skrivnostni tihi moški, tako da enega boš že očarala s tem, potem, če načeloma nisi nek veliki govorec si pa zato boljši poslušalec, vsaka družba tudi potebuje nekoga, ki je bolj odgovoren, da ne zabredejo v težave, če si mogoče bolj nerodna zna tudi to bit smešno in simpatično in to izkoristi sebi v prid.

Dejstvo je, da se ne boš mogla nekaj ful spremenit, žal, čeprav si vsi to včasih želimo! Samozavest boš pa dobila s tem, da se boš poglobila sama vase in se spoznala in se zavedala kdo si in kakšna si in se s tem sprijaznila in bila to, kar si, ker taka si z razlogom, svet potrebuje vse vrste ljudi.

Pred kratkim je bil aktualna ena podobna tema v zvezi s pomanjkanjem samozavesti v družbi - poglej tudi tam (ali pa če se temi združita, ker gre za zelo podobne težave). Kaj konkretnega je tu blazno težko svetovati. Jaz sem imela podobno težavo, v krogu prijateljev sem bila ponavadi najbolj glasna, med neznanci pa sem kar zablokirala, zaradi česar sem se večkrat počutila prav nezanimivo. Šele kasneje sem ugotovila, da sem se očitno zelo obremenjevala s tem, kaj si bodo drugi mislili o meni - zdaj se ne več in mi je res veliko lažje. Nimam pa žal nobenega recepta, kako prideš do tega. Lahko ti tisočkrat rečemo, da bodi, kakršna si in da se ne sekiraj zaradi drugih, ampak dokler tega sam ne dojameš, ne pomaga kaj dosti. Res mi je žal, da ti ne morem kaj več svetovati. Definitivno moraš najprej vzljubiti sebe (pri meni je bil velik del problema v tem, da se sploh nisem imela preveč rada, dejansko se sploh nisem poznala, kolikor se mogoče smešno sliši) in se zavedati, da si OK, ne vem pa, kako to storiš. Če je problem res velik in te zelo moti, bi bilo najbrž pametno tudi stopiti do kakšnega dobrega psihiatra (lahko gre za socialno fobijo, ki se jo v blagi obliki da zelo učinkovito zdraviti).

Poglej, sama sem bila kar se tiče osnovne šole v zelo podobni situaciji kot si ti: za vsako malenkost so me zafrkavali in dražili, kar se je posledično razvilo v mojo veliko sramežljivost in nesamozavest.To me je izredno motilo in vedno sem si želela postati bolj kul in popularna, le da bolj ko sem si to tudi prizadevala postati, manj bližje cilju sem bila. Pri meni so bili rešilna bilka moji novi prijatelji.Pa ne, da so bili oni bolj zanimivi in zabavni in sem zato hkrati to postala še jaz, ampak zato ker so me naučili da je vsak posameznik pač nekaj posebnega in da se ni treba čisto nič sramovati kakšne svoje pomanjkljivosti: včasih zinem kakšno neumno, pa kaj, se bomo pa malo nasmejali; včasih se mi ne ljubi ven ali pa piti alkohola-čisto normalno, ne morem biti vedno na volji za vse,... sama sem ogromno napredovala glede moje samozavesti in sramežljivosti. Ne smeš se toliko sekirati kaj si bodo o tebi mislili drugi, pa tudi če se že znajdeš v večji družbi kjer poznaš le malo ljudi-meni se zdi logično da ne boš takoj postala center pozornosti, ko pa bolje spoznaš nove ljudi se lahko vedno bolj vključuješ v debato. Ne vem no, nimam ravno nekega  nasveta zate, ampak upam, da ti bo tole vsaj malo pomagalo,....

Takšna si, sprijazni se.
Tudi sama grem sebi na živce, ker govorim v družbi samo, če je prava energija in če so pravi ljudje. Tiste, ki mi grejo na živce pa raje pustim pri miru, ker ne znam igrati in biti vsa sladka.
Sem se že trudila, da bi se popravila, ampak enostavno mi nič ne pade na pamet, s čim bi začela pogovor in tako raje samo poslušam. Verjetno se vsem zdim čudna, ampak taka sem.
V družbi prijateljev in znancev, s katerimi se dobro počutim, pa ni problema. Sem pa ena bolj glasnih.

Hehe, Sonja, enako velja tudi zame. Ko sem med pravimi ljudmi, sem med bolj glasnimi in duhovitimi, ko pa sem na čudnem terenu, sem pa raje pametno tiho in govorim le, kadar imam res kaj za povedati. Z leti sem prišla do spoznanja, da mi NI TREBA biti kompatibilna in očarljiva/energična/sijoča vedno in povsod, čisto z vsakim, če pa mi le-ta oseba/družba ne potegne. Vsak ima svoj krog ljudi, v katerem se popolnoma sprosti, v ostalih krogih pa si pač vljudna, umirjena, nevtralna. Pomembno je, da vedno veš, kdo si, kaj so tvoje kvalitete in pomanjkljivosti in da to sprejmeš in se imaš rada takšna kot si. Pa tudi če komu nisi všeč - štejejo samo tisti ljudje, ki te imajo radi in ki te poznajo ter cenijo tvoje kvalitete. Od tod izvira samozavest.

Tiste, ki ste še v OŠ ali SŠ in se soočate s takimi "asi", ki zastrašujejo/zafrkavajo vse okoli sebe, vedite, da se tako obnašanje prej ali slej obrne proti njim samim, saj iz take negativne energije ne more nastati nič drugega kot luzer/luzerka, pa čeprav so imeli v OŠ okoli sebe zbranega pol razreda - čredni nagon. V mojih letih (20 - 25 let) so taki osebki ponavadi brez končane SŠ/faksa, ali brez službe, imajo hude težave v medosebnih odnosih, ali so padli še globlje - v svet nasilja, kriminala, drog, itd. Ne posplošujem, to so samo moja opažanja.
Tako da, če ste še v OŠ/SŠ in vas zafrkavajo taki revčki/revice, ker npr. pač nosite očala/ zobni aparat itd. ali imate same petice, se jim le nasmejte, preslišite, jih odmislite in predvsem ne travmirajte zaradi njih.

Ok, tudi sama priznam, da sem bila nekje od drugega pa do petega razreda jaz tista, ki je zasmehovala itd ostale...to je bil nek odgovor na stvari, ki s tem niso imele veze (ločitev, novi partnerji staršev, problemi doma,itd) in sem to projecirala na šibkejše, ponavadi tišje, sramežljive, ker sama to nisem bila.
Ampak potem sem ugotovila, da delam škodo sami sebi, družila sem se z istimi in so se mi ostali zasmilili.Tako da sem jih začela braniti, pa tudi prenašala jih več nisem (tistih, ki so se izživljali)...
Pač saj sčasoma vidiš,kdo si na tebi pumpa ego in če si bolj mirne narave, te to zna spraviti na res nezavidljiv položaj.
Znati si moramo ustvariti zid za stvari, za delanje norca itd, drugače nas bo prizadela vsaka malenkost.
Mogoče si samo v napačni družbi itd...pa ne glej samo na to kar rečeš oz kako te bo kdo zaradi tega gledal, navsezadnje si ti ti in če komu ne paše kakšna si-ali si tiha, ali je to samo začetna sramežljivost je to njihov problem.Manj ko boš pozorna na to kako te bo kdo jemal, boljše bo.

Pa saj ni to, da bi se hotela spremeniti, da bi bila drugim všeč.
Bolj je ta moja sramežljivost in nezmožnost ustvarjanja novih poznanstev, prijateljstev, itd. Včasih je kot, da me je strah pokazati čustva, predvsem ko gre za to, da mi je kakšen fant všeč (bojim se, da bi on to zvedel).
Ne razgovorim se niti v družbi sošolcev, znancev,... Če sva s najboljšo prijateljico same potem sem najbolj zgovorna, saj je ona zelo hladna in čustveno zadržana oseba. Vso to OŠ zafrkavanje in čustvena hladnost in nedeljenje intimnih stvari med mano in prijateljico je pripeljalo do tega (ne pove mi nobene od zadev glede ljubezni, vse izvem naknadno ali pa morem vleči iz nje; saj se skoraj nič ne dogaja, amapk vseeno). Družim se bolj kot ne z njenimi sošolkami, ki pa me tako ne poznajo.
 

Najdi si nove prijateljice To je moj nasvet, odpri se, druži se, več kot se boš družila več boš imela izkušenj in zgodbic za povedati. Hodi na kakšne dejavnosti, ustvari si poznanstva, šport bilo kaj. Tudi sama nisem imela veliko kolegic, sicer npr. ne hodim žurat s kolegicami, hodim pa na kavice, sladoled ipd. s frendicami, na shoping in je to ful fajn. Imaš kaj za povedati in to je ok Sicer pa je bolje imeti eno, dve dobri prijateljici kot pa kup slabih.

Mah, jaz sem v skoraj identični ''situaciji''. Ok, jaz se nisem nikoli obremenjevala s tem, ali sem dolgočasna ali zabavna, ampak po takem in drugačnem spletu okoliščin imam zelooo malo prijateljev. Pa mi večkrat manjka kakšna družba, ki ni moj fant, ampak sem nekako navajena biti dosti časa sama. Sem pa trenutno vsekakor bolj dolgočasna kot sem bila včasih (imam fantovo potrditev ) - ker včasih sem počela več stvari, zdaj pa sploh nimam nekega hobija itd. ker če imaš nekaj, kar te res veseli, se lahko vedno pogovarjaš tem oz. v povezavi s tem ...

So pa ti nasveti, da si ''najdeš nove prijatelje'' meni malo tako ... mislim, kje pa začneš iskat? sicer se jaz kot rečeno ne obremenjujem ravno s številom ljudi, ki so okrog mene, ker sem si za prvi cilj zadala nalogo ugotoviti, kaj sploh hočem z življenjem  nekako se mi zdi, da bodo s tem, ko ugotovim, kaj bi rada počela, prišli tudi postopoma ljudje, ki jih veselijo podobne dejavnosti. Je pa res problem najti tisto prvo nekaj, kamor začneš hoditi, če res nimaš pojma, kaj te veseli. Plus da jaz po resnici povedano tudi na podobnih ''krožkih'' iz preteklosti nisem ravno potegnila kakšnega prijateljstva (npr. ko sem hodila na plesne in podobno) ... No, za začetek se bom drugo leto udeležila enega jezikovnega tečaja, ker imam zastonj možnost na faksu (samo jezik še moram izbrati ), potem pa tekom leta poskusila odkriti še kaj novega ... držim pesti za naju obe

Agree, to se mi zdi podoben bullshit (brez zamere) nasvet kot "sprosti se" ali "bodi bolj samozavestna" ali "ugotovi, kaj bi rada počela v življenju". To so stvari, ki jih ne moreš prisiliti. Jaz sem bila vsa nesrečna, ko sem imela v nekem obdobju (pre)malo prijateljev, ampak takrat nisem mogla/znala narediti čisto nič glede tega. Prijatelji žal ne rastejo na drevesih

No, sigurno pa ne bo škodilo, če pridete danes ob 16h na "PL piknik" v Čolnarno

Da ne boste mislile, da samo doma sedim in se sama sebi smilim. Hodim k telovadbi, vendar se tam ravno ne sklepajo priajteljstva.
Sem pa spoznala nekaj novih punc, s katerimi gremo kdaj skupaj ven in se super razumemo. Oktobra grem tudi na drug faks, tako bo še tam nekaj novih ljudi.

Mogoče se samo meni zdi, ampak je zelo odvisno na kakšno šolo hodiš, iz kod si ter od generacije. Se je pa včasih kar težko vklučit v družbo, saj je veliko družb samozadostnih z internimi forami in domišljavih.