rent a žrebec

Obiskom se, seveda, smehljam, samozavestno kimam, ko mi čestitajo k perfektni postavi, čeprav sem šele pred kratkim rodila, dovolim jim, da ščipajo otroka v lica, ne sekiram se, ker so v (blatnih) čevljih, in se umikam na balkon, da bi lahko eno v miru pokadila, ker dim moti njih, ne mene, ki sem tu doma! Za znoret!
A je kaj čudnega, da sem v ponedeljek zjutraj utrujena, kot bi preživela vikend na maratonu? Še čakanje na rdeči mi paše, ker se mi zdi, da mi vsaj nekdo da mir in me razume, pa čeprav je to samo semafor!
Včasih takole pomislim, da Zlata nima pojma, kako dobro se ima. Umira, ker je stolkla tipu avto, ne morem verjeti! Jasno je, da je itak on kriv, če pa ni, je na njej, da ga v to prepriča. Vsaj do te mere, da si sam popravi avto, njo povabi na večerjo, in če ima BMW- ja, bi se na njenem mestu prepričala tudi, koliko "konjev" ima med nogami. Grr, še Pretty woman bi se lahko skrila pred mano! Ta trapa pa joka, kot da je konec sveta! Nič, moramo spet na eno večerjo, da ji z Lizo spet lepo razloživa, kako svet stoji, in z njimi tiči vseh sort.

Ko smo že pri tičih ? Hm, ne vem, kaj se mi dogaja, ampak moj mi ne diši več. Ali, če hočete, diši drugače. Včasih je dišal samo po seksu, vročem in strastnem, neprestano in povsod sva si želela eden drugega, danes pa ima moja špranjica vsak drugi dan glavobol ali menstruacijo. Prav pošteno se moram zbrati, da se zavem, da me moj mož že nekaj časa slači, poskuša tako ali drugače rajcati, vmes pa premišljujem o novi kolekciji za nego kože, ki si jo moram nujno kupiti. Si predstavljate - enkrat sem že popolnoma brezskrbno zaspala, ko mi ga je poskusil dati noter!? Groza, mogoče se prehitro staram, ali pa sem hormonsko neuravnovešena, ali kaj? Čeprav ? ko zagledam Davida Beckhama, mi odteče voda in vzkipijo prsi, zdi se mi, da bi z njim lahko vsakič doživela seks stoletja!

O bog, kako sem plehka! Zakaj sem ujeta v telesu najstnice in razmišljam kot ona, čeprav sem že mati in zrela ženska? Zakaj ne morem razumeti, da je moj mož (vseeno manj kot jaz) pod stresom, da ga ne skrbi samo moja špranja, ampak še vse kaj drugega? Hmm, tale trenutek ne bi vedela in tale trenutek me to niti več ne briga, ker grem k frizerju na novo frizuro, kavico in pošten čvek, da izvem, kaj je novega v mestu. Nikoli nisi preveč na tekočem s trači, saj veste. O, kako je zdajle lepo biti Roza Tič!

Medtem ko mi dajejo na lase posebno hranljivo oblogo, vlečem na ušesa, kaj je najnovejši trend. Ne morem verjeti, ko slišim: "Ja, resno! Obstaja in deluje! Pokličeš tja in rečeš, da bi si rada najela moža, potem pa ti pomagajo pri izbiri!" Halo?? Katapultiralo me je do stropa! In potem so mi povedale vse. Da obstaja servis storitev, kjer lahko najameš tipa, ki je za toliko in toliko ur tvoj mož, in počne vse tisto, kar naj bi možje počeli. Torej - kosi travo zgoraj brez, pelje pse na sprehod, pove sosedi, da je živa meja do tam in tam naša, zraven je pa še zagorel, mišičast in seksi. Preklinja, če mu vi pustite. Se ne spogleduje z drugimi. In vas, po želji in okusu, tudi položi. Stvar je uvožena iz Amerike, kjer baje noro deluje. Bi rekla, ja, razočarane gospodinje my ass!

Zdi se mi, da v tem trenutku ničesar ne potrebujem bolj kot ekstra par moških rok, ki bi mi pomagale uravnotežiti življenje, karkoli si pač pod tem predstavljam. To moram resnično preizkusiti, takoj! Rent - a - žrebec tukaj sem!
- "Rent a žrebec, želite prosim?" se je prijazno oglasilo na drugem koncu.
- "Potrebujem nekoga, ki bi mi malce pomagal pri vsakdanjih opravilih, saj veste, najprej služba, pa kuha, pranje, otrok, pes, ne zmorem več sama ..."
- "Razumemo, gospa. Ste že kaj premišljevali o barvi las, višini, postavi?"
Kar sapo mi je vzelo! Če sem že kaj premišljevala, halo, celo življenje premišljujem samo o tem! Zdrdrala sem svoj opis idealnega moškega in za nameček na koncu čivknila še to: "Naj ima, prosim, dolge trepalnice!" Tistega "bo urejeno" sploh nisem več slišala, ker sem že cepetala od veselja in vznemirjenja. Hudo, spet bom nekaj ušpičila! Zlata in Liza bosta zijali od presenečenja, saj res, takoj jima moram povedati. Še prej pa moram v šoping in na manikuro. Svojega gospodinjskega žrebca res ne morem pričakati neurejena, za kaj takega imam že vrt. Hm, kaj pa če bi šel po novo spodnje perilo kar on sam z mano? Saj mu itak plačam, hi, hi, pa še užival bo.
- "Halo, Liza, poslušaj, noro idejo imam. A imaš čas za kavo, pa pokliči še Zlato, no?"


Roza Tič

A niso vse službe take. Moja že ne. Pustimo ob strani to, da že leta čakam na redno zaposlitev, da me večino dni čaka vse zgoraj našteto in da je edini dober žrebec v našem nadstropju odšel delat drugam. Moja služba od mene pričakuje, kaj pričakuje, zahteva(!), uporabo vibratorja. Pa da ne boste mislili, da sem kakšna pocestnica ali, še huje, potrebnica, ki med službenim časom zlorablja spolne pripomočke. Nikakor! Bilo je takole.

Ko enega zadnjih poletnih dni s svojim jeklenim konjičkom pridrvim v službo, izpod čelade osvobodim svojo dolgo grivo in namenim "bitchy" pogled vratarju, me takoj po prihodu v pisarno pokliče sodelavka Tjaša in mi s skrivnostnim pogledom reče: "Bi mi pomagala pri nekem članku?" Seveda ji bom, nikoli ne veš, kdaj potrebuješ povratno uslugo, itak pa mi možgani zjutraj še ne delujejo prav poglobljeno. Pa so mi začeli, in to zelo globooooooko, ko sem videla, kaj je začela zlagati na mizo. Rožnatega metuljčka, zlato jajce z vrvico, rdečkastega hroščka (z zelo natančno izdelanimi nogicami) in vijolični vibrator. Na moj očitno zabodeni pogled in odprta usta je Tjaša nedolžno pripomnila: "Članek o spolnih pripomočkih pišem, pa bi rada, da vsaka iz uredništva preizkusi kakšnega, potem pa v par stavkih opiše izkušnjo, da jo bomo objavili v reviji, pod izmišljenim imenom, seveda."

In se mi je zasvitalo. In mi postalo všeč. In sem se videla med svečami, s svojo najljubšo glasbo, Bradom Pittom v mislih in drobnim hroščkom med nogami.
Pa je bil že zaseden. Hrošček namreč, ne Brad Pitt. In jajček tudi. Da ne govorimo o metuljčku. Dekleta so si lepo razdelila "službene" pripomočke. Sem prišla zadnja na vrsto ali me imaš za konzervativko?, vržem Tjaši strupen nasmešek z živo rdeče našminkanih ustnic. "Ne, samo dolgo te že nisem videla," mi reče. Ja, ker sem bila vmes tri mesece na Aljaski pa še dva v Spodnjem Dupleku, si mislim. Rečem pa nič, ampak pograbim vijoličasti vibrator in siknem: Do kdaj? "Do jutri, se mi že mudi s člankom, veš," karseda nedolžno čivkne Tjaša in pospravi ostale izvire naslade v predal.

Do konca delovnega dne, ki se je krepko podaljšal večer, sem na vijolični zaklad v torbici preprosto pozabila.
Ko sem se ob desetih zvečer kobacala v pižamo in razmišljala o prekletstvu slovenskih cest, se spomnim, da imam še eno "službeno" zadolžitev. Pa ne zdajle, ko sem utrujena kot pes! Mislim, kakšna služba! Cel dan garanja, zvečer pa, hočeš nočeš, še dodatne zadolžitve! Izvlečem vibrator, resnici na ljubo je bil bolj vibratorček, ga osvobodim plastičnega ovoja in potežkam v roki. Glede na moje ne ravno skromno znanje o tovrstnih "prijateljčkih", ni bil nič posebnega. Hladen in, kot se je izkazalo malce kasneje, precej glasen.

Ampak služba je služba in žrtve so včasih potrebne. In sem se pač žrtvovala. In sem se žrtvovala znova. In še enkrat in še enkrat ? In naj vam povem, da so bile tisti večer žrtve velike!
Ko sem Rozi in Zlati čez nekaj dni potožila o težavnih službenih nalogah, po katerih me je moj vrelec užitkov skelel še ves naslednji dan, sta se najprej spogledali, nato pa padli v tak smeh, da ju je kar metalo po stolih. Nekateri pač ne razumejo, kako moramo drugi garati za službo.
In ne boste verjeli, pravkar me je poklicala tajnica in zahtevala davčno številko za "spolni pripomoček, ki sem ga dobila v septembru"! Neverjetno. žrtvujem se, zdaj bom pa za to plačevala še davek! Ampak če moram državi plačevati celo za (samo)užitke, si jih bom vsaj pošteno privoščila. živel davek na vibratorje!


Liza Bič

To bi še šlo in do tu sem bila prijazna, ampak ko je tip potisnil svojo umazano roko na moje koleno in zamomljal, da bi se lahko zmenila tudi drugače, mi je prekipelo. Stari, tako ne bo šlo! Ker imam svoj ponos. Jasno! Kmalu se je znašla vroča kava na njegovih hlačah in - tu pride najboljši del - moška roka na njegovem ovratniku. Ne jaz ne beemve nisva dojela, kaj se dogaja, ko je črnolasec, ki se je vzel od ne vem kod, skozi stisnjene zobe iztisnil: "Gospodična očitno ne potrebuje tvojih svinjskih tac na svojih kolenih. Najbolje, da to dojameš takoj, če ne boš dobil v jajca vse kaj drugega kot vročo kavo. Jasno?" Uau, to je trenutek, ko bi se moral čas ustaviti in dogodek zavrteti v počasnem posnetku. Še za Lizo in Rozo. Bog, kako sem si želela, da bi v tem trenutku stali tam in z mano občudovali čudovit prizor: kako bo gospod Prasec dobil svoje od gospoda Najlepšega, Najpogumnejšega, Čarobnega ? Ja, Čarobni, to bo pravi pridevnik. In rekel mi je gospodična. Hi, hi, hi ?

Z zardelim obrazom sem stala tam in opazovala prizor iz nanizanke. Ko je črnolasec spravil sluzavca iz lokala, se je obrnil k meni, me prijel za roke in me odpeljal do prazne mize. "Ne prenesem takšnih tipov. So žalitev za našo raso. Predvidevam, da bi potrebovali nekaj močnega." Sem to prav slišala? Ta stavek bi lahko pripisali holivudskim žajfnicam, ne pa tipu v lokalu, in to v neki podalpski deželi. Zaradi presenečenja in očaranja (priznam) se nisem takoj spomnila, kaj kozarec alkohola naredi v moji glavi in sem prikimala ter priprla veke in mačkasto zapredla: "Hvala." Po slavnostni predstavitvi - jaz Zlata, ti Štefan - sem samo še našobila ustnice in vsrkavala njegove besede, kot da so vredne milijon dolarjev, in zraven (malce neprevidno) ubogljivo srkala nekaj res močnega. Tako močnega, da je mene, znano nepijanko, malce zavrtelo. Še preden sem se zavedela, sem gospodu arhitektu kazala materina znamenja, tudi tista, ki ostalim ljudem niso bila vidna, in razlagala, v katerem življenjskem obdobju so se pojavila. Uf, še dobro, da je Štefan tako pameten (in ni mu ravno v škodo, da je neznosno lep), da je dojel, koga ima pred sabo. S podobno kretnjo, kot me je maloprej povabil za mizo, me je sedaj povabil v svoj avto in me pripeljal domov.

Še dobro, da sem bila podžgana z x odstotkom alkohola, saj mu drugače ne bi stisnila svoje vizitke v roke in dahnila: "Bilo je zelo poučno. Ne veste, kaj ste storili zame ?" Če sedaj pomislim, kako sem se stlačila iz avtomobila in potem odvijugala do vrat, zardevam od nohtov na nogah do razcepljenih konic las. Nujno je, da to podelim z Rozo. "Ej, stara ?!" sem začela, pa me je z one strani telefona zasul plaz besed. "U, dobro, da si poklicala, sem že rekla Lizi, naj te pokliče. Ne boš verjela, kaj sem odkrila ?" Brez zveze, da opisujem plaz besed in še novi plaz besed, da o plazu besed ne govorim. Še vedno rahlo okajena (kako se to čudno sliši v povezavi z mano) sem razvozlala, da si je naročila nekakšnega gospodinjca. Gospodinjsko pomočnico v moški izvedbi. In to v kakšni izvedbi! Menda je treba preveriti ponudbo, zato ima katalog moških gospodinjcev ali rent-a-žrebcev še za naju. "Da si bosta popestrili sivi vsakdanjik!" je še zasopihala in prekinila. Na, krasno. Super prijateljica! Kdo bo pa poslušal o moji čudoviti prigodi z a r h i t e k t o m, ki je nekaj med Al Pacinom v mladih letih in Georgeom Clooneyjem?
Gospodinjec, pravi. Tej ženski res z leti letijo kolesca iz glave. Čeprav se moram res ustaviti in priznati, da je ideja, milo rečena, zanimiva. In ženska ima katalog. No, če je kdo iz kataloga vsaj malo podoben Štefanu, bom prodala hladilnik in pralni stroj in mu pustila, da na roke pere moje spodnje perilo. Ampak, kdo na tem svetu se lahko meri s Štefanom?


Zlata Kič

Vse skupaj me spominja na naše prve skupne počitnice v srednji šoli, ko smo se za vikend odpravile na morje. Sprva je kazalo kar dobro, poleg sonca se nam je nasmihalo vse, kar hodi po dveh nogah in je moškega spola, našle smo prostor za šotor in se pretvarjale, da ga ne znamo postaviti. Seveda je to hitro obrodilo sadove in okoli nas so se začeli nabirati postavni mladeniči. Eden še posebno. Imel je tako modre oči, da si lahko kar pozabil na to, da si na morju, saj si se lahko potapljal vanje, in rad jih je držal široko odprte. Preveč, če mene vprašate. In nikoli zadosti, če bi vprašali Lizo in Zlato. Od takrat naprej nista živeli za nič drugega kot za njegov pogled, tekmovali sta v tem, katera ga bo prej naključno srečala, se spotikali obenj, višek vsega pa sta dosegli, ko sta ga hoteli prestrašiti, da bi še bolje videli modrino njegovih oči. Prepuščena sem bila sama sebi, kar navsezadnje ni bil namen naših počitnic, ampak oni dve sta bili vesolje zase in nista živeli za resničnost.

Kar se jima je tudi maščevalo, saj je modrooki lepotec sobotno noč preživel z menoj na plaži, ampak o tem kdaj drugič. No, in tako kot tedaj sta zdaj spet v svojem svetu, medtem ko ju jaz krvavo potrebujem.
Namreč, v spletu nenavadnih gospodinjskih okoliščin si je mati mojega moža, torej moja tašča, zlomila zapestje. Po še bolj nenavadnem naključju okreva v moji hiši. Še najmanj, kar lahko rečem, je, da težko diham. Moje življenje se je spremenilo v eno samo nočno moro, ki jo živim tudi podnevi, počutim se, kot da me neprestano snemajo kot v tistih TV oddajah, in zdaj zdaj me bo nekdo izključil iz igre. Od trenutka, ko je prestopila hišni prag, se mi ježijo dlake na hrbtu in slabo spim, saj sem neprestano na preži, ker čutim, da tudi ona ne spi.
Začelo se je z drobnim sikanjem in pripombami, kot so "Jaz sem to vedno naredila tako" ali "Pri nas doma se nismo nikoli kregali", celo "Imate pa veliko denarja, da kar stran mečeš", na katere sem se odzivala po liniji najmanjšega odpora. Ko pa se je začela vtikati v vzgojo Lane in ravnokar podarjenega kužka, ki mimogrede še vedno nima imena, mi je začelo prekipevati. Razneslo pa me je danes ponoči.
Sita sem bila premetavanja in odtavala sem do kuhinje. Zdelo se mi je, da v mojem kabinetu gori luč, ampak morala sem se prepričati. Zelo počasi sem odcapljala do sobe in zagledala njo, ki je mirno sedela v mojem naslonjaču in zatopljeno brala moj dnevnik. Višek viškov! Zarenčala sem: "Kaj se pa greste?" Niti trznila ni.
"Oh, draga, nisem vedela, da tako lepo pišeš, da si tako ? polna čustev, ki jih moraš izliti na papir. Tako mlada si še, tako neizživeta pravzaprav, da ?"
Dlje ni prišla. Pograbila sem jo za zlomljeno zapestje in z globokim glasom siknila: "Jutri boste odšli iz moje hiše, zelo nasmejani in zadovoljni, zelo me boste pohvalili, ampak od sedaj naprej boste prihajali sem samo še na obisk. Pa še to z vsem dolžnim spoštovanjem, jasno?"

Kača se je le še globlje zavila v svoj kopalni plašč, si poravnala navijalke in se odplazila. Sama pa sem se s cmokom v grlu sesedla v osvobojeni naslonjač in se zamislila, kaj sem komu storila, da se mi to dogaja.
Po dolgem tuhtanju sem prišla do modrookega mladca z morja izpred tolikih let. To je zato, ker sem preživela noč z njim, čeprav mi je bilo zanj vseeno in sem vedela, da bi tako Liza kot Zlata umrli za kaj takega. Res pa je, da sta me tudi oni dve zanemarjali. Nič, to bo treba še enkrat pošteno predebatirati. Nenadoma sem postala tako zaspana, kot že dolgo ne in spala bi kot Trnuljčica, če ne bi zaslišala: "Draga, kaj pa počneš tukaj, revica? Saj boš čisto polomljena, pridi, pripravila sem ti kavo in piškote, ki jih imaš najraje." Ne, ni bil angel, bila je moja tašča, ki je iz zajtrka naredila fantastičen dogodek, saj se je od prijaznosti kar cedila, šale pa je stresala kot po tekočem traku. Ne duha ne sluha o sinočnjem dogodku, mislila bi, da se mi je sanjalo, če ne bi bila tašča popolnoma druga oseba.
To je opazil tudi moj mož in dobil napad nežnosti, ki je zvenela kot prošnja: "Kajne, da se imava lepo, kajne? Zdaj, ko se imava tako lepo, a ne, ko je vse tako fino, pa tako, in ti si še doma, kaj praviš, a bi imela še enega otročka?" Pri tem je zaljubljeno mežikal in me poskušal objeti, jaz pa sem začela begati po kopalnici: "Ampak zdaj, takoj?, mislim, jaz sem ravno mislila, no, po drugi strani lahko, ne vem ?" Ni mi jasno, zakaj je to vzel za sveto kot da, ampak veselje je bilo nepopisno. Komaj sem preprečila, da bi (z moje strani še precej majavo) odločitev povedal mami. Nisem bila pripravljena na to, da mi spet vidi pod kožo.
In potem je sredi dneva odšla, tako kot sva se zmenili, od takrat naprej pa je postala najbolj kul tašča, kar si jih lahko zamislim. Še malo, pa ji bom zares lahko zaupala, ha, ha, ha. Ampak resno, kar se je zgodilo, ni bilo prijetno, bilo je le neskončno koristno, in to mi zadostuje.
Seveda pa s tem še ni konec dogajanja. Kakšno uro zatem, ko sva z možem sprejela odločitev, da bova še enkrat starša, je zazvonil moj mobi - službena številka. Na televiziji pripravljajo novo oddajo, imajo blazen koncept, denar ni problem, zdim se jim idealna, kdaj lahko pridem, bla, bla, bla ? Še preden sem se dobro zavedala, sem se dogovorila za sestanek in v oblakih risala svojo kariero. Zdaj moram o tem samo še govoriti z možem. No, še prej pa z Lizo in Zlato.


Roza Tič